informacije
za vsakogar
Pokličite in svetoval vam bom osebno:
Telefon je plačljiv! Iz omrežja Telekoma Slovenije je cena klica 2,19 €/minuto, cene iz drugih omrežij določajo njihovi operaterji.
Nekaj odgovorov dr. Lešerja na vprašanja, ki ste jih zastavljali v zadnjih nekaj letih.
Poučite se o anksioznosti. Več o depresiji.
Cipralex jemljem že dve leti, zanima pa me, zadnjič sem zasledila nekoga, ki je od teh tablet imel zelo povečano telesno težo. To se dogaja tudi meni. Prosim za odgovor, seveda če ima kdo izkušnjo s tem.
Odgovor: Po meni dosegljivi literaturi nobena raziskava ni pokazala bistvene spremembe telesne teže pri bolnikih, ki so jemali escitalopram.
Lep pozdrav, Iztok Lešer
Zivjo!
Na strani sem brala o depresiji. Na vsa zastavljena vprasanja s katerimi ugotavljate depresijo oz. kazejo na simptome depresije sem odgovorila pritrdilno, razen na zadnjega. Sicer ne vem kaj je to pri meni povzrocilo, saj nisem bila vedno taka. Tako pocutje se vlece pri meni ze kaksno leto in na case postane res nevzdrzno. Dolgo casa sem si govorila da si verjetno vse samo domisljam ampak ta vprasanja so mi dala mocno misliti. In sem se odlocila da bi si poizkusila pomagati, ce je nacin. Zato me zanima ce ti antidepresive lahko predpise samo osebni zdravnik. Ker imam glede tega tezavo saj je moj osebni zdravnik nas dober druzinski prijatelj in bi to akoj slo k mojim starsem ki pa mojega pocutja ne razumejo, saj je za njih najboljse zdravilo spanec, ki pa (preverjeno) ne pomaga :) zato rabim nekaj drugega, ce mi lahko pomaga.
In se to me zanima, ce je se kdo drug ki bi mi lahko predpisal zdravila...na koga se lahko obrnem?
Hvala za vas cas
LP
P.S.: imela sem tudi ze hujse probleme z zivci zaradi katerih sem zbolela na zelodcu oz. nekaj ej bilo narobe s sluznico, tako da sem imela hude bolecine, ki so bile kot nekaksno stiskanje blizu srca in so s epojavljale kadar sem bila pod stresom oz. v kaksnem prepiru s fantom ali ostalimi. Glede tega sem sicer dobivala zdravila, ki pomagajo, toda zelim si izboljsati pocutje in dobiti voljo do zivljenja.
LP
Odgovor: Antidepresive predpiše osebni zdravnik ali pa psihiater. Za psihiatra ne potrebujete napotnice (čeprav imajo rajši, če jo imate) ampak le urejeno zdravstveno zavarovanje. V vsakem večjem zdravstvenem domu je psihiatrična ambulanta, kamor se oglasite in povejte, da bi se želeli naročiti za pregled. Čakalne dobe so različno dolge, od nekaj tednov do nekaj mesecev.
Lep pozdrav, IL
Ne vem zakaj sploh pišem. Mogoče me bo kdo potolažil s svojo osebno izkušnjo. Danes sem se po dveh letih končno odpravila k zdravniku, ki je v dveh minutah ugotovil, kat sem pravzaprav že vedela. Depresija in predvsem anksiozne motnje. Stanje je res bilo že nevzdržno, bolečine v prsih, nezmožnost stanja v vrsti v trgovinah, nezmožnost prisostvovanju šolskih predstav mojega otroka, panika ponoči in še mnogo tega.Dobila sem Paroxat, pri zdravniku pa skoraj dobila napad panike, ko se je po telefonu o meni posvetoval s psihiatrom. Ob tem, ko me zdravnik obravnava kot težji primer, vodim srednje veliko podjetje s 19 zaposlenimi. Kako bo to šlo v prihodnje? Je sploh možna popolna ozdravitev ali tudi ozdravljen hodiš na meji norosti do konca življenja?
Odgovor: Anksioznost in depresija sta daleč od meje norosti, ki jo omenjate. Ob ustreznem zdravljenju pričakujemo, da bolnik po 4 - 6 tednih lahko funkcionira primerljivo vsakemu drugemu človeku, tako bi naj tudi vi celo bolj uspešno vodila podjetje in premagovala vse preglavice življenja dosti laže kot prej, s simptomi depresije.
Ker je začetek zdravljenja z antidepresivi (tudi Paroxatom) specifičen si preberite kaj več o tem na naslednji povezavi tukaj.
Veliko uspeha pri zdravljenju pa oglasite se še kaj.
Iztok Lešer
Spoštovani,
star sem 26 let in sem se našel skoraj v vseh točkah, ki kažejo na depresijo.
Imam dobro službo, sem cenjen v okolju, v katerem živim, na prvi pogled vse ok.
Manjka mi volja do življenja, težko oz. nerad se vklopim v družbo, spolnost me skorajda ne zanima. Partnerico imam, vendar vem, da zaradi moje čustvene in fizične nezainteresiranosti trpi.
Večkrat razmišljam o tem, da bi prekinil lajf.
Kaj storiti?
Odgovor: Vsaj poskusiti morate z zdravljenjem. Depresija je bolezen, ki se dobro pozdravi v veliki večini primerov. Jemanje antidepresivov ne povzroča odvisnosti in nima resnih ali trajnih negativnih posledic.
Vaš osebni zdravnik bi moral predpisati kvaliteten antidepresiv. Preberite si poglavje o antidepresivih in o tem, kako si pomagati, kadar si depresiven (pomagajmo si sami). Če vas še kaj zanima se še oglasite.
Pozdrav, IL
Lep pozdrav vsem!
Zanima me,kako uspešno je zdravljenje panične motnje in depresije.(seveda pod pogojem,da se bolnik zdravi).Ali je motnja lahko kdaj ozdravljena,ali je potrebno doživljensko jemati terapijo za vzdrževanje določenega stanja? Namreč v družini imamo družinskega člana s tako diagnozo.Psihiater mu je predpisal terapijo Asentra in Lexaurin. Prosim,če mi lahko kaj več napišete o poteku zdravljenja.Najlepša hvala že v naprej.
Odgovor: Panična motnja je največkrat kronična motnja, čeprav je potek različen pri različnih bolnikih in tudi pri istem bolniku v različnih obdobjih ni enak. Ocenjujejo, da je približno 40% zdravljenih bolnikov dolgoročno brez simptomov bolezni, približno 50% jih ima tako blage simptome, da ne vplivajo na kvaliteto njihovega življenja, 10% pa jih ima kljub zdravljenju še vedno izrazite simptome.
Pogostnost in izraženost paničnih napadov se spreminja, pojavljajo se lahko nekajkrat dnevno ali pa enkrat mesečno. Uživanje kofeina ali pretirano kajenje cigaret lahko izzove napad.
Depresija je pridružena panični motnji pri isem bolniku v 40 - 80%.
Zdravljenje z antidepresivi je po mojem mnenju učinkovito, pozitivni učinki daleč presegajo negativne plati zdravljenja.
Medikamentozni terapiji je dobro dodati še psihoterapijo, najbolj se je izkazala kognitivna in vedenjska terapija.
Lep pozdrav, IL
Pozdravljeni!
Zaradi nenehnega nihanja razpoloženja in depresivnih stanj, kar traja že peto leto, sem se končno odločila, da bom poiskala pomoč. K psihologu sem začela hoditi januara letos. Do sedaj sem imela samo 3 kontrole - psiholog ni imel večkrat časa :( Kako pogosto bi naj potekale kontrole?
Zanima me še, kaj pomenijo sledeči izrazi: (psiholog je uporabil proekcijsko preizkušnjo) "nakazana je ciklotimna-cikloidna osebnostna konstrukcija , s poudarkom na depresivnosti, z rahlo nakazano tendenco, ki ne izključuje možnosti izhoda v neugodni smeri....."
Glede na to, da se s psihologom vedno pogovarjava samo eno in isto, nimam več nobenega interesa, da bi ga še naprej obiskovala... Ne vem, ali je pri vseh tako? Enkrat sem bila že pri psihiatru - samo enkrat in nikoli več - na prvem srečanju se mi je vse skupaj zamerilo, ker mi je že na 1. srečanju hotel predpisati antidepresive. Takrat sem imela 16 let, danes jih imam 21. Prestrašila sem se, da bom zaradi antidepresivov postala čudna in čisto druga oseba (poznam tak primer).
Zdaj se pa vse skupaj že PREDOLGO vleče... Ne zdržim več...
Postala sem brezvoljna, nič se mi več ne da, ne morem se skoncentrirati in ne morem se več učiti. Študiram in letos ponavljam 1. letnik.
Občutek imam, kot da ne bom nikoli dosegla ničesar kar si želim, ker enostavno nisem sposobna...
Že po naravi sem počasna, sedaj pša sem še bolj... Ne morem si predstavljati, da bi imela hišo, otroke, službo in bi zmogla še skrbeti za vso gospodinjstvo in vse kar sodi k temu... Ničesar več nisem zmožna normalno opraviti, niti najenostavnejših stvari ne morem narediti tako, kot drugi ljudje... Jaz za stvari, za katere dtgi porabijo 10 min, porabim 1h.
Goro stvari se imam za učiti, rada bi se naučila, pa si ne morem zapomniti niti par ušivih strani. V srednji šoli mi je to šlo.
Obtičala sem nekje vmes in ne vidim več izhoda... Rada bi umrla, a sem se začela batti smrti. Ne mine dan, ko ne bi mislila na njo. Rada bi živela (jokam), rada bi bila vesela, aktivna, družabna, pa mi ne uspeva... Ne najdem izhoda...
Sama sebe zavajam, da z mano ni nič narobe, da ne potrebujem pomoči, vendar jo...
Na koga naj se obrnem... Rada bi živela življenje...
Toliko dni je že šlo v nič, današnji je še samo eden izmed njih...
Za odgovor se Vam najlepše zahvaljujem...Kaja.
Odgovor: Draga Kaja!
Odgovor na vaša vprašanja ni preprost, na takle način je vse skupaj težko razložiti.
Ciklotimna osebnost je nagnjena k nihanjem razpoloženja, podobno kot pri bipolarni motnji (glejte poglavje o bipolarni motnji), vendar z manj izrazitimi nihanji razpoloženja: depresije so manj globoke, "plus faze" manj močne. Vsekakor gre za spremenjeno delovanje možganov, ki ga je v posameznih obdobjih poslabšanja najbolje zdraviti s stabilizatorji razpoloženja (glejte poglavje o stabilizatorjih) in s prilagojenim življenjem - za določeno obdobje, dokler traja poslabšanje. Antidepresivi pomagajo v obdobjih depresije.
Moja izkušnja po 15 letih dela z antideresivi je, da ne spremenijo človeka in ga ne naredijo drugačnega. Človek je po značaju isti, samo bolj pozitivno gleda na svet, manj ga potrejo stvari, bolj gladko rešuje probleme.
Ne obupujte, poiščite pomoč. Poskusite z zdravili, še vedno jih lahko prenehate jemati, če boste ugotovili, da vam ne pomagajo. Antidepresivov se ne navadiš, ne postaneš odvisen od njih.
Pa le vztrajajte pri študiju.
Pozdrav, dr. Lešer
Spoštovani,
prosim pomagajte mi.
Februarja sem po obisku hipnotizerja dobila napad panike. Vsi znaki mi kažejo na to. Mene najbolj zanima zakaj me po dveh mesecih jemanja tablet cipralex, še vedno dajejo zmedene misli, vrtoglavica, peče me glava, slab spomin... Je že veliko bolje, nimam napadov tesnobe, vendar sem še vedno slaba. Slabo pa me naredijo ti znaki. Mož in otroci ne vedo, da se še vedno počutim slabo za njih sem prav zanimiva, ker se trudim skriti, da se pravzaprav počutim slabo. Čeprav ko delam ali se z njimi pogovarjam ne razmišljam o sebi je zelo boljše. Če pa le imam minutko časa se spomnim na svojo bolezen. Psihiatra imam 31.julija in ga bom seveda obiskala do takrat pa bi prosila za kakšen nasvet, kako naj zdržim do takrat in kaj je vzrok, da mi ne poneha to slabo počutje. Zanima me če ga jaz sama povzročam.
Najlepša hvala za odgovor in lep pozdrav. Sanja
Odgovor: Draga Sanja!
Težko rečem, zakaj imate še vedno določene težave. Lahko, da so to še vedno "ostanki" panične motnje, lahko, da je cipralex le delno pozdravil vaše težave. Možnosti je več; poskusiti je treba z zvišanjem odmerka cipralexa (v dogovoru s psihiatrom!) in če ne bo zadovoljivega odziva z zamenjavo zdravila.
Vmes lahko sama sebi pomagate tako, da se čim manj ozirate na te simptome. Ne ukvarjajte se s telesom in s preverjanjem, kako dihate, ali se vam kaj vrti itd, telo dela najbolje samo od sebe - pustite mu, da funkcionira.
Vi pa se usmerjajte v konkretne dejavnosti, v delo, pogovor z bližnjimi. Kadar opazite simptome panične motnje, svojo pozornost voljno usmerite navzven, v zunanje okolje, v osebe in predmete okoli sebe. Prepustite telesu skrb za ravnotežje, dihanje, bitje srca itd. Sprostite se! Obiščite spletno stran društva DAM (http://www.nebojse.si/), tam boste našli veliko informacij in možnosti za pogovor. vse dobro. dr. Lešer
Pozdravljeni!
Čeprav težko priznam,imam problem predvsem sama s seboj.Pred 3 meseci sem nehala hodit k psihologu(pred tem sem ga obiskovala cca.6 mesecev).Nehala sem predvsem zato,ker me je res strah povedati tisto,kar v resnici čutim&enostavno nisem mogla.Sedaj vem,da sem naredila napako in šele zdaj verjamem,da je psiholog edini,ki bi mu res lahko zaupala,čeprav imam glede tega zelo slabe izkušnje.Zanima me,koliko časa naj bi psihoterapija pravzaprav trajala?Vseeno pa moram vprašati,če je res čisto vse,kar povem psihologu zaupno in v nobenem primeru ne bi mogel izrabiti mojega zaupanja??
Res bi šla rada spet nazaj,toda trenutno še zbiram pogum,ker niti ne vem,kaj bi si mislil o tem,niti ne vem,če bi me še enkrat sploh sprejel.
Za odgovor se vam zahvaljujem in verjamem,da mi bo pomagal pri moji odločitvi. Anna
Odgovor: Psihoterapija traja različno dolgo. Nekatere moderne oblike, ki so usmerjene v konkretne probleme in imajo kratkoročne cilje(npr. kognitivno vedenjska) trajajo lahko samo nekaj tednov ali mesecev. Analitske psihoterapije pa lahko trajajo več let.
Le pojdite nazaj in psihologu povejte o svojih zavorah. Načeloma bi se moral vsak od terapevtov držati principov poklicne molčečnosti, ki je tudi sestavni del terapevtskega odnosa.
Lep pozdrav, dr. Lešer
Novo vprašanje: Hvala za odgovor, čeprav ste napisali, da bi se psiholog načeloma moral držati pravil - kaj pa, če se jih ne? In ravno to me skrbi.
Prej sem omenila, da sem psihologa obiskovala 6 mesecev, pa ni bilo nobenega ne vem kakšnega rezultata. Je možno, da sem glede tega kriva sama, ker se mu pač nisem čisto 100%zaupala? Edina razlika je bila v tem, da sem se po pogovoru z njim vedno dobro počutila. In zdaj, ko ne hodim več, sem se spet znašla tam, kjer sem bila prej. Zato včasih dobim občutek, da bi tja lahko hodila v nedogled, pa ne bi bilo,razen mojega počutja,nič drugače??Anna
Odgovor: Ne morem vam reči, da se vsi psihologi in psihiatri vedno držijo poklicne molčečnosti, tega ne vem. Vendar ne poznam nikogar, ki bi jo grobo kršil, pa jih kar nekaj poznam.
Menim, da lahko sebi bolj koristite, če hodite na terapijo kot če ne.
In zdaj je stvar dozorela tudi v smeri, da boste lahko iskrena, kar prej niste mogla biti. Iskrenost in želja po razrešitvi notranjega konflikta pa stvari v terapiji lahko premakneta iz mrtve točke.
IL
Pozdravljeni,septembra lani sem doživela prvi napad tesnobe,ki je kar trajal in trajal.Imela sem vse telesne znake,kot so slabost,tresenje,tiščanje v prsih...nisem pa potrta,depresivna,žalostna...Po mesecu takega stanja sem prav obležala in sem končno poiskala pomoč.Psihiatrinja mi je dala tablete eglonyl in moram rači,da so kar pomagale.Zdaj imam velikokrat tesnobo zgodaj zjutraj,vendar jo nekako prestanem,čez dan pa je kar v redu.Zdaj že nekaj časa jem ta zdravila pol tablete na dan oz.vsaki drugi dan.Že večkrat sem poskusila prav prekiniti z zdravili,toda že po nekaj dneh so se težave spet ponovile.Ker me je tega zelo strah,jih seveda jem naprej,toda zelo me zanima zakaj je temu tako?Mislim,rada bi živela brez zdravil,tod asploh ne gre.Ker jih jem že skoraj eno leto,pa sploh ne vem kako naprej...Resnično upam,da mi boste pomagali in mi hitro odgovorili,pozdravček. Janja
Odgovor: Zanima vas, zakaj se strah in tesnoba ponovita, ko prenehate jemati eglonyl. Opisali ste najverjetneje panične napade, ki jih običajno zdravimo z antidepresivi iz skupine SSRI, kot so Prozac, Zoloft, Paroxat itd. (glejte poglavja o anksioznosti in antidepresivih v "Informacije za vse). Vaša psihiatrinja se je odločila za Eglonyl, ki sicer ima podobne učinke, vendar ne spada strogo v skupino antidepresivov, ampak bolj antipsihotikov. Če vam Elonyl pomaga, bo kar dobra izbira. Morda pa se ga želite prehitro znebiti. Panično motnjo zdravimo dolgo časa, najmanj eno leto, velikokrat pa je potrebno več let jemanja antidepresivov. O svojih dvomih se pogovorite tudi z zdravnico.
Pozdrav, dr. Lešer
Novo vprašanje: Hvala vam za tako hiter odgovor.Bi pa rada še nekaj vprašala,pri psihiatrinji sem bila samo parkrat in niti nisva dobili vzroka za moje težave,niti mi ni povedala kaj je.No,eglonyl mi je napisala par škatlic in naj bi jih jemala 2 dnevno.Po nekaj mesecih sem začela kar sama zmanjševati in tako sem zdaj pristala na polovički.Zdaj pa ne razumem,kaj je v tisti polovički,da ne morem brez njih in kdaj bo moje telo oz.psiha pripravljena popolnoma živeti brez njih?Še enkrat hvala za odgovor,zelo mi pomagate. Janja.
Odgovor: Zdravljenje tesnobe in depresije traja dolgo časa, najmanj 6 mesecev, lahko več let. Zdravilo jemljemo najmanj 6 mesecev v istem odmerku, kot nam je pomagal, prej odmerka ne znižujemo, saj je možnost poslabšanja in ponovitve še vedno velika.
Pozdrav, IL
Nujno sem potrebna "generalke",saj sem že v letih, ko vse že nekako škriplje. Na kakšnih zdravstvenih preiskavah nisem bila že dobrih 17 let in zdaj čutim,da je z menoj nekaj konkretno narobe. Tako strašansko, prav panično se bojim preiskav,da se bojim,da me bodo nekega dne od doma odpeljali le še v črnem avtomobilu. Da ne govorim o zobozdravniku!!! Najraje bi vse opravila kar pod narkozo. Imam precej zdravstvenih težav: težko diham,imam močne krvavitve, ki trajajo tudi po tri tedne, glavobole,probleme z ožiljem....pa še bi lahko naštela.Čim se toliko okorajžim,da obiščem splošnega zdravnika in mi ta napiše napotnico,ne bo videl ne mene in ne izvidov. Naslednjič pa se malo "skregava", dobim kakšno tabletko ali kremo- nekaj kar ne boli in sem na istem kot prej. Prosim naj ne bo vaš odgovor,da si naj sama pomagam. Ne gre. Pri tem mi ni pomagala niti hipnoza na katero sem hodila. To ni navaden, običajen strah. Smrtna groza, panika... Kaj bi lahko naredila v mojem primeru? Obstajajo kje zdravniki, ki imajo veliko potrpljenja z ljudmi kot sem jaz? Vem,da moram zase nekaj narediti, toda strah zmeraj nadvlada.Bojim se, da bo kmalu prepozno zame. Strahica.
Odgovor: Ne vidim, kako bi vam lahko z nasvetom na spletu pomagal. Moje izkušnje z zdravniki so, da pomagajo in da so potrpežljivi in prijazni. Ne sicer vsi, večina pa le. Ginekološkega pregleda se bojite? Preiskav? Odvzema krvi? Ultrazvoka? Mogoče ste kdaj imela res slabe izkušnje z zdravniki in zdaj posplošujete. Mogoče bi pred preiskavami vzela dan prej in na sam dan preiskave kako pomirjevalo. Druga možnost se mi zdi pa kura z antidepresivi, ki bi zmanjšali tesnobo in strah. Zdarvljenje z antidepresivi traja 6 do 12 mesecev in jih je treba jemati redno, ne povzročajo pa odvisnosti ali kakih posledic. To zadnje bi jaz na vašem mestu le poskusil. Preberite se podpoglavje o antidepresivih na http://www.psihiater-leser.com/452/27585.html
Upam, da sem kaj pomagal, lep pozdrav. Iztok Lešer
Novo vprašanje: Hm...ampak jaz antidepresive jemljem že kar nekaj časa, pa me je vseeno strah. Nisem vedela,da antidepresivi zmanjšujejo strah. mogoče pa bi morala jemati večji odmerek.
Odgovor: Antidepresivi so uspešna zdravila tudi za zdravljenje večine anksioznih motenj, ne le depresije.
Pozdrav, IL
Pozdrav!
Devet let sem trpela za paničnimi napadi dokler nisem našla terapevta, ki mi je pomagal. Predpisal mi je EFEKTIN ER 75 in XANAX po potrebi. Jemala sem ga eno leto in stanje se je izboljšalo oziroma skoraj čisto popravilo. Pol leta po koncu jemanja Efektina pa so se napadi začeli ponavljati najprej v mili obliki potem pa čedalje huje. Ponovno sem dobila Efektin vendar se mi po treh mesecih jemanja stanje še ni izboljšalo kvečjemu poslabšalo. Zanima me kaj vi menite o zdravilu ali bi ga bilo treba menjati! Lep pozdrav Carol
Odgovor: Gre za povsem dober in učinkovit antidepresiv. Morda ga je 75 mg dnevno premalo. V poštev pride tudi zamenjava s katerim od SSRI. Pogovor s psihiatrom v tej smeri bo pomagal. Morda bi dodali še kognitivno vedenjsko psihoterapijo. Poglejte si spletno stran društva DAM in se jim morda pridružite: www.nebojse.si
Veliko uspeha! Dr. Lešer
Na neki spletni strani sem prečitala,da se depresija loči od depresivnosti. Jaz si namreč predstavljam, da je depresija bolezen, depresivnost pa stanje v katerem sem v tem obdobju. Tam je navedeno, da je depresivnost menda nekaj kar se lahko dogaja vsakemu človeku zaradi nekih problemov,depresija pa je bolezenska-brez posebnega razloga. Kaj je res od tega? Tečka
Odgovor: Depresija je bolezenska motnja, ki jo zdravimo.
Depresiven pomeni trpeč za depresijo, nanašajoč se na depresijo.
Depresivnost pa pomeni lahko normalno ali pa tudi bolezensko potrtost. Torej depresivnost je lahko zgolj normalna žalost ali pa bolezenska potrtost. Normalno potrt človek nima vseh znakov depresije (bolezni) in normalna potrtost ne traja tako dolgo, kot depresija (več kot 2 tedna). Upam, da smo razjasnili terminologijo.
Pozdrav. Iztok Lešer
Spoštovani,
hvala za vaš prejšni odgovor, zelo mi je pomagal in počutim se že bolje. Veliko berem in sedaj že vem zakaj sem dobila to bolezen. Pri meni je vzrok strah in nezaupanje o sebi. Imam pa nek drug problem in ne vem na koga naj se obrnem. Cipralex jemljem že od maja in takrat so se mi začele težave z glavo. Glava me ne boli, ampak me peče, kot da bi me nekdo cukal in pa krče imam v glavi. To se dogaja vskodnevni in je zelo moteče. Sedaj ne vem ali so to stranski učinki cipralexa, ali je to posledica moje bolezni ali pa za to obstaja kakšen drugi problem: moja osebna zdravnica pravi, da to ni nič hudega, ampak mene zelooo moti. Če ne bi bilo teh problemov z glavo, bi se počutila 80% bolje in bi lažje odpravila moje tesnobne težave. Prosim če mi svetujete, kaj bi vi naredili na mojem mestu?
Že v naprej se vam zahvaljujem za odgovor in res pohvala, ker so vaši odgovri res hitro in so nam zelo v pomoč. Vesela sem, da vas imamo!!
Lep pozdrav,
Sanja
P.S. Na kratko me še to zanima, ko berem vidim, da je to zelo dogotrajna bolezen in nisem odkrila še nikjer, da bi nekdo rekel, da mu je popolnoma izginila in da so lahko normalno živeli brez tesnobnih oz paničnih napadov naprej. Rada bi vedela ali bom kdaj pozdravljena ali bom večno morala pričakovati, da se mi te zame strašna bolezen, lahko ponovi. Mislim, da ni bolj grozne stvari kot to da imaš občutek da boš umrl ali da se ti bo zmešalo in potem se ti zdi kot da to nisi ti, da si samo robot, ki opravljaš delo.
Odgovor: Res bi želel, da o težavah predebatirate s svojim psihiatrom, če ga še nimate pa prosite osebno zdravnico, naj vas napoti k njemu. Zelo nehvaležno in tudi strokovno vprašljivo je takole po internetu komentirati določeno stanje in se hipotetično izjasnjevati o konkretnem zdravljenju. Nič od tega ne more nadomestiti terapevtskega odnosa z vašim zdravnikom. Torej - hipotetično: Možno je, da vam težave povzroča cipralex. Če bi bila moja bolnica in bi imel podatke, ki sem jih dobil od vas, bi poskusil z znižanjem odmerka na 1/2 tbl dnevno in opazoval, kako je z glavo. Če bi bilo težav manj, panični napadi pa se ne bi ponovili, bi ostal na istem - polovičnem - odmerku 1 leto, po možnosti dlje. Če bi bila glava sicer boljša, panični napadi pa bi se ponovili, bi bilo pa dobro poskusiti s kakim drugim antidepresivom, ki morda ne bi imel takih neželenih učinkov kot cipralex.
Ne morem napovedati, ali boste imeli težave dolgo ali ne, pri vsakem je drugače, so tudi ljudje, ki po določenem obdobju zdravljenja ne potrebujejo več zdravil in so brez težav.
Pozdrav, Iztok Lešer
Pred leti so mi predpisali Risperdal, nato Cipramil. Nič mi ni pomagalo oz. sem jih zelo slabo prenašala in prenehala z jemanjem. Sedaj so mi predpisali Rivotril 2mg, pol tabletke zjutraj, pol zvečer. Počutim se super. Diagnoze nimam nobene. Prosim za mnenje o Rivotrilu.
Lep pozdrav in hvala.Lučka
Odgovor: Zagotovo imate neko diagnozo, saj smo zdravniki ob vsakem pregledu dolžni vsaj v kartoteko zapisati neko diagnozo - sprva je lahko okvirna, ko pa bolezen bolje spoznamo jo spremenimo v bolj konkretno.
Rivotril je klonazepam, spada v skupino benzodiazepinov (kamor spadajo tudi Apaurin, Ansilan, Lexaurin, Loram, Helex, Xanax in druga pomirjevala). Benzodiazepini so anksiolitiki (pomirjevala) in hipnotiki (uspavala). Rivotril je poseben, ker ima manj izrazito pomirjevalno delovanje tem bolj izrazito pa antikonvulzivno (proti epileptičnim krčem) delovanje, zato ga predpisujejo kot zdravilo izbora pri nekaterih vrstah epilepsije. V psihiatriji ga ponekod uporabljajo tudi za umirjanje. Rivotrila ne smemo nenadoma prenehati uživati, saj lahko to sproži epileptični napad.
Vsi benzodiazepini (tudi Rivotril) lahko povzročijo fizično in psihično odvisnost, posebej pri tistih bolnikih, ki tudi sicer nagibajo k odvisnostim (alkoholiki, narkomani, tabletomani). Pri teh bolnikih lahko nenadna prekinitev jemanja povzroči abstinenčni sindrom in hude težave.
S konkretnimi vprašanji glede diagnoze in Rivotrila se le obrnite na svojega zdravnika!
Lep pozdrav, IL
Rada bi vas vprašala...če je možno da če jemleš tablete proti anksioznosti..in če te nekdo prizadane..da se še enkrat hujše vse odraža..da je bolečina še večja..d mam glavo tako k da bi mi jo razneslo!...da me od solz bolijo oči-nikje globoko notr..da čutm živc od oči kako me trga..da teško diham in da mi postane tako vroče kot bi mela veliko vročino?..
hvala za odgovor. Obupanka
Odgovor: Nobene tablete ne naredijo človeka umetno srečnega (le nekatere nedovoljene droge lahko povzročijo evforijo). Ko te kaj prizadene si prizadet, ne glede na to, ali jemlješ antidepresive ali anksiolitike. Antidepresivi ti pomagajo, da nisi bolezensko potrt, depresiven brez razloga. Če imaš razlog si pa še vedno žalosten.
Upam, da sem kaj pomagal.
Iztok Lešer
Pred 3leti sem se že zdravil zaradi depresije sedaj pa imam vse simptome anksioznedepresije.poleg teh v simptomov imam pa še velike bolečine na srcu.bolečine v srcu so se pojavile približno istočasnoko sem se zavedal da sem zaljubljen v prijatlco a ji tega ne morem povedati .pred enim tednom sem se naročil pri psihiatru ki ga imam oktobra začel pa sem jemati cipralex .prosim za kakršni koli nasvet. Alen
Odgovor: Zakaj ne morete povedati prijateljici o ljubezni? Če imate depresijo in anksioznost bi moral antidepresiv, kot je cipralex, pomagati po nekaj tednih. Simptomi bi se morali zmanjšati, tudi stiskanje pri srcu bi se moralo ublažiti. Če boste po nekaj tednih čutili le delno izboljšanje ponavadi svetujemo zvišanje istega antidepresiva, če pa ne bi čutili nobenega olajšanja, svetujemo menjavo antidepresiva.
Svetujem vam, da še enkrat razmislite o pogovoru s prijateljico o svojih čustvih do nje.
Lep pozdrav, Iztok Lešer
Novo vprašanje: najprej bi se vam zahvalo za prejšnji odgovor.HVALA. zdaj že dva meseca jemlem cipralex a še vedno čutim vsakodnevno tiščanje v prsnem košu in občasno še mam napade a so rahli.kako naprej. Alen
Odgovor: pogovorite se s svojim psihiatrom. Možno je, da potrebujete za določen čas, npr. nekaj mesecev, višji odmerek cipralexa, da bi simptomi povsem izginili (cilj zdravljenja je odprava vseh simptomov in normalno življenje dalje). Druga možnost je zamenjava antidepresiva, da bi morda kak drug bolje pozdravil simptome. Tretja možnost je začetek psihoterapije, priporočam vedenjsko kognitivno terapijo, ki jo obvladajo nekateri psihiatri in psihologi.
Lep pozdrav, Iztok Lešer
Novo vprašanje: po jemanju cipralexsa nimam več tistega občutka depresije imam pa strah zaradi bolečin v prsih da imam raka in zbujam se utrujen če pa kaj fizično delam pa se zelo hitro utrudim in takrat začnem dobivati napade značilne za anksiozne motnje
Odgovor: Možno je, da cipralex jemljete premalo časa, da bi se vsi simptomi že umirili, možno, da je odmerek še premajhen in ga bi bilo treba povečati, možno pa je tudi, da bo treba cipralex zamenjati, ker je premalo učinkovit. Kaj od tega velja za vas bo treba prediskutirati s psihiatrom, ki vas zdravi.
Svetujem vam, da živite in počnete stvari tako, kot da ste zdravi, čeprav imate morda občutek, da niste. Vaš cilj naj bo odsotnost vseh simptomov tesnobe in depresivnosti. Vse skupaj pa zahteva nekaj časa in potrpljenja. Upam, da vam bo počasi uspelo.
Pozdrav, Iztok Lešer
Pozdravljeni dr. Lešer
Že dlje časa trpim zaradi depresije. Dogaja se mi, da me iz čistega miru napadeta strah in nervoza. Strah pred ničemer določenim. Sem anksiozen in se zaprem vase. Temu običajno sledi mrzlica in opazil sem, da imam takrat zelo mrzle roke, ne glede na letni čas in temeperaturo v prostoru. Takrat se težko koncentriram in zberem misli, imam napad panike. Običajno tudi izgubim apetit.
Že 2 leti obiskujem psihiatra, ki pa mi ni uspel pomagati, ne vidim nikakršnih koristi od obiskov. menim, da me ne zdravi pravilno.
Najslabše se počutim zjutraj. Težko vstanem, sili me na bruhanje in običajno imam drisko. Bil sem na gastroskopiji in razen, da imam želodčno kilo niso ugotovili ničesar.
Ko se dan prevesi v popldne se počutje običajno malenkost izboljša. Nikakor pa ni dobro. V zadnjih 5 letih se ne počutim dobro.
Tudi s spanjem imam velikokrat težave, nemirno spim in veliko sanjam, velikokrat so to more.
Moj psihiatre me je probal zdraviti samo z eno vrsto antidepresivov (ne močnimi) in stanje se ni izboljšalo.
Moj psihiater se ni nikdar poglobil in poskusil odkriti vzrok slabemo počutju. Vsi se ukvarjajo z zdravljenjem posledic in ne z zdravljenjem vzroka.
Prosil bi vas za mnenje. Zlatko
Odgovor: Dragi Zlatko,sama imam prav iste težave,kot si jih opisal ti,vključno z mnenjem,da tudi mene moj psihiater ne zdravi pravilno,pa čeprav sem bila samo dvakrat pri njemu.Res tudi pri meni je najhujše zjutraj in tisto siljenje na bruhanje je prava grozota.Sama ti žal ne morem dati nobenega pametnega nasveta,ker imam ista vprašanja kot ti.Zanima pa me,koliko časa jemlješ že tablete in katere.Jaz jemljem eglonyl že 10 mesecev.Lp od tjaše
Odgovor: Po dveh kontrolah res ne moreš soditi psihiatra o njegovi kvaliteti!
Sploh pa sem mnenja, da bi vzrok moral poiskati vsak posameznik pri sebi - analizirati svoje življenje in se poglobiti v obdobje, preden so se težave pojavile. Psihiater lahko pojasni le, če gre za težave zaradi telesnih sprememb ( npr. napačnega delovanja možganov ipd. ).
Rešitev je v tem, da tako kot sta tukaj opisala kdaj opažata težave, to povesta tudi psihiatru, povedati pa je treba tudi o neučinkovitosti zdravila, ki ga opažate in se pogovoriti o možnih rešitvah. Potrebno je obojestransko sodelovanje, ne samo pričakovati od psihiatra, da pridemo na kontrolo in bo naredil čudež!
Razmislita malo o vsem in morda s poglobitvijo vase sama odkrijeta vzrok težavi, ga nato zaupata psihiatru in skupaj bosta iskala rešitve...
Srečno! Someone
Odgovor: Strinjam se s "someone", hvala za vaše mnenje.
Pogumno in jasno povejte svojim zdravnikom, kaj je veš cilj in kaj vas bega, zastavite vprašanja tolikokrat, da boste zadovoljni z odgovorom (čeprav je včasih treba sprejeti, da se da pomagati le do določene mere, žal ne toliko, kot bi bolnik ali njegovi svojci želeli). Naj vas ne odženejo zdravnikova nejevolja ali odklonilni odgovor. Zdravniki smo le ljudje, priznam, da mi včasih zmanjka potrpljenja in žal mi je zaradi tega.
Upam, da se bom sčasoma popravil.
Pozdrav, Iztok Lešer
stara sem 39 let, mati dveh otrok (14 let in enega 20 mesecev), že od kar pomnim me muči tesnoba, strah pred ljudmi, sedaj pa se je pojavila še depresija, ki me je totalno izčrpala, zadnje tedne imam probleme tudi s spanjem, kar do sedaj nisem imela. Zavedam se, tudi mož mi pravi tako, da moram poiskati pomoč in jo tudi bom in najverjetneje tudi brez zdravil ne bo šlo. Muči pa me vprašanje, ali so zdravila res tako nenevarna, ne povzročajo odvisnosti, tega se namreč močno bojim. Že tako imam odpor do tablet in tudi aspirina ne vzamem, če le ni nujno. Helena
Odgovor: Zdravila za depresijo ne povzročajo nobene odvisnosti.
Odvisen lahko postaneš od uspaval ali pomirjeval, pa še to ne, če ji jemješ pod zdravniškim nadzorom.
Tako da nevem zakaj tak odpor do zdravil.
Prijateljica zaradi logike, da so zdravila strup za telo, zdaj umira zaradi hude telesne, ne duševne, bolezni - odklanja zdravila in si pomaga le z alternativo...
Sicer pa Vam bo psihiater verjetno odgovoril kaj podobnega, kot sem zdaj jaz...
Srečno pri premagovanju duševnih stisk! Someone
Odgovor: Hvala za vprašanje in "Someone" za podporo. Veliko preveč je nepotrebnega trpljenja zaradi strahu pred tabletami. Antidepresivi ne povzročajo odvisnosti, lahko pa v prvih dneh po nenadni prekinitvi rednega zdravljenja občutimo poslabšanje počutja. Zato priporočamo, da antidepresive po predvidenem obdobju zdravljenja (6 - 12 mesecev) ukinjamo postopno, v 1 - 2 tednih.
Lep pozdrav, Iztok Lešer
Stara sem 42 let in že dalj časa jemljem Helex. Doživela sem dva strašna napada; podivjano srce, vročina, bruhanje - mislila sem, da bom umrla. Obakrat sem pristala na urgenci. Osebni zdravnik me je poslal na veliko special. pregledov, vendar sem popolnoma zdrava. Ker me je strašno strah ponovnega napada, vzamem Helex in sem mirna. Istočasno jemljem vsak dan Cipramil, vendar ne vem, ali mi sploh kaj pomaga. Bojim se, da bom postala odvisna od Helexa. Kako se odvisnost kaže? Istočasno me je strah napadov in odvisnosti. Začela sem telovaditi, življenje se mi počasi umirja, vendar me še vedno zagrabi tisto nekaj notri. Če ne vzamem Helexa....
Hvala v naprej za vaš odgovor in lep pozdrav,
Mirjam
Odgovor: Zdravila za panično motnjo so antidepresivi, med njimi je Cipramil dobro učinkovit, le redno ga jemljite. Helex je dober za trenutno umrijanje simptomov strahu in tesnobe v prvih nekaj tednih zdravljenja z antidepresivom, nato pa priporočamo, da ga ukinete, saj se nanj in na druga pomirjevala (takoimenovane benzodiazepine, kot so Lexaurin, Apaurin, Helex, Xanax, Ansilan, Lorsilan, Loram, Lexilium itd.) lahko navadite. Odvisnost od pomirjeval se kaže s potrebo po ponovnem jemanju, z znaki odtegnitve (slabost, tesnoba, strah, nemir, glavobol, telesno slabo počutje itd), če zdravila ne vzamemo in s potrebo po vse večjih dozah zdravila za enak pomirjevalni učinek. Sčasoma lahko že sama potreba po pomirjevalu kot je Helex sproža napade tesnobe in panike, nespečnost in telesne težave. IZOGIBAJTE SE POMIRJEVAL!
NE IZOGIBAJTE SE ANTIDEPRESIVOV!Pozdrav, dr. Lešer
Pozdravljeni!
Zanima me, kakšna je v resnici razlika med tableti seroxat in paroxat (20 mg). Meni je zdravnik predpisal seroxat, v lekarni pa me kar naprej prepričujejo, da sta obe zdravili SKORAJ identični.Zanima me, kaj je za tistim SKORAJ??Vem le, da je paroxat generično zdravilo. vala, moje vprašanje je lahko objavljeno, Mojca.
Odgovor: Gre za eno in isto zdravilo z enako unčikovino (to je paroksetin), celo od istega proizvajalca je. Sicer paroksetin izdeluje več različnih proizvajalcev, tako da je na trgu trenutno kar velika ponudba. Moje izkušnje so, da bistvene razlike med temi zdravili ni ne v učinkovitosti, ne v neželenih učinkih. Zato je vsaj po mojem (farmacevtsko res nestrokovnem in pragmatičnem) mnenju v osnovi vseeno, katero zdravilo vam psihiater predpiše.
Lep pozdrav, Iztok Lešer
Stara sem 40 let.že 1 leto imam vrtoglavice, bolečine po vsem telesu, glavobole, motnje spanja-sindrom nemirnih nog,zdravim se tudi zaradi tireoditisa, osteoporoze, gastritisov, GERB-a,... ali je to depresija, če ne morem normalno opravljati vsakodnevnih obveznosti, sem v bolniški zaradi suma na MS, ki pa zaenkrat ni potrjena. sem zelo pozabljiva.maca
Odgovor: Ob vseh težavah, ki jih imate je zelo mogoče, da ste postala tudi depresivna. Ni pa nujno in potrebujete pregled pri osebnem zdravniku ali psihiatru, ki bi naj ocenila, za kaj gre. Če je prisotna depresija bi se jo splačalo zdraviti, ker depresiven človek počasneje okreva po telesnih boleznih in tegobe ter bolečine tudi težje prenaša kot nedepresivna oseba.
Lep pozdrav, Iztok Lešer
pozdravljeni! zadnje čase (zadnje leto, morda več) opažam spremembe v svojem obnašanju in počutju. vedno, ko je prišlo do prepira z bližnjimi osebami al če je bilo karkoli narobe v tej smeri sem bila prizadeta in sem jokala, sedaj pa poleg tega čutim da ni več izhoda, da si ne morem pomagati, ne vidim rešitve in se nikakor ne morem potolažiti, tako me lahko spremlja slaba volja in slabo počutje po več dni, ali sem popolnoma otopela ali pa jokam, imam občutke tesnobe in občutek da ne bom nikoli več vesela. včasih celo pomislim da bi bilo bolje da me ne bi bilo več....vendar za to nisem dovolj pogumna, hvala bogu...vseeno pa o tem resno razmisljam...sovrazim osamljenost pa vendar zelim biti sam in potem ko sem sama iščem uteho v televiziji, internetu, toliko da se zamtim, da ne odženem tesnobo, ki kar vre iz mene. odkar sem se začela tako počutiti mi gre slabo tudi na študijskem področju, nikakor se ne morem skoncentrirati in biti odločna pri učenju, včasih sem lahko cel dan presedela za knjigo sedaj pa me obliva nemir ko sedim in berem in si mislim da mi tako ali tako ne more uspeti. včasih uzamem po dva persena da se bolje počutim, vendar tudi to več ne pomaga. poleg tega me muči se veliko drugih stvari. rada bi obiskala strokovno osebo, k bi mi lahko pomagala pa ne vem kaj naj se obrnem,...ali potrebujem psihologa ali psihiatra?kaksen je postopek da se naročim, potrebujem napotnico itd.?za vas odgovor se vam ze vnaprej najlepše zahvaljujem!lep pozdrav! Antonija
Odgovor: Po vašem opisu bi lahko šlo za depresijo. Najlažje je, če se pogovorite z osebnim zdravnikom, ki lahko že sam oceni, ali bo dovolj pogovor pri njemu ali napotitev k psihologu ali psihiatru. Tudi splošni zdravnik lahko po lastni presoji predpiše učinkovito zdravilo - antidepresiv, ki bi vam moralo v nekaj tednih pomagati. Preberite si informacije o depresiji in antidepresivih na tej spletni strani.
Želim vam uspeh!
Iztok Lešer
Zanima me na kakšen način bi se lahko rešila motnje, ki močno otežuje moj nastop pred drugimi ljudmi v konfliktnih kritičnih trenutkih. moja težava je, da mi gre v takih trenutkih zelo pogosto na jok, kar pa se kaže še posebej v tresočem in šibkem glasu, ki ga ne morem nikakor spremeniti. problem pa vidim predvsem v tem, da ne gre za situacije, ko mi je tako hudo, da bi se zjokala, gre za situacije, ko sem užaljena, jezna, ganjena ali celo vesela. problem je, da mi jokajoč glas in stiskanje v grlu onemogoči jasno izražanje mojih stališč in me v očeh drugih dela ranljivo in nemočno. sicer sem zelo trdna in odločna oseba in samozavestna v odnosih z ljudmi. enaka težava pesti tudi mojo mamo, torej je mogoče celo malo dedna. a mi lahko kaj svetujete?
hvala za vaš čas! Tasi
Odgovor: Draga Tasi,
poskušajte si pomagati s treningom komunikacije v različnih konfliktnih dialogih, ki si jih zamislite. Podobno, kot bi vadila vlogo za kak film v situacijah, v katerih bi se vam sicer v resnici začel tresti glas. Ko boste sama si torej predstavljajte, da vas na primer nadrejeni po krivem nadira ali vas sodelavec žali. Odzovite se, kot bi govorila realnim osebam, predstaljajte si jih, kaj vam govorijo, nato pa jim odgovorite na glas, povejte jim, kar bi jim želela povedati. Če se vam bo začel glas tresti, se umirite in ga z voljo popravite, še vedno pa se koncentrirajte na tisto vsebino, ki jo govorite. Govorite počasi in jasno, tisto, kar čutite. Lahko tudi poveste, da ste prizadeta in vznemirjena, da vas bo "sogovornik" razumel. V ta namen treninga se lahko spominjate realnih preteklih dogodkov, ki so bili za vas stresni in ste imela jokajoč glas, ustvarjajte pa lahko tudi nove, čedalje bolj pretresljive "filme", dokler ne boste obvladovala svojega glasu. Glas je podobno kot mišice telesa možno vsaj do neke mere obvladati in natrenirati, da postane govor bolj razločen, glasen, v vašem primeru pa manj prizadet in jokajoč. Če to ne bo šlo se obrnite na katerega od psihologov, ki bi vam morebiti lahko pomagali.
Upam, da vam bo uspelo, sporočite kako gre.
Pozdrav, Iztok Lešer
Pozdravljeni!
Stara sem 33 let, živim s partnerjem in psom v lastnem stanovanju.Že dalj časa sva se s partnerjem odločala za selitev v tujino. Sedaj je večina stvari urejenih in glede na to, da nimam nobenih obveznosti sva se spartnerjem dogovorila, da grem jaz naprej. Vendar me je sedaj začela grabiti panika, strah me je kako bo, sem popolnoma neodločna... Čeprav vem, da v mestu, kjer živim nimam nobene prihodnosti. Ne dobim službe, ker sem imela svoje podjetje in na vsakem razgovoru so me spraševali, zakaj sem podjetje zaprla.
Bojim se tega, da bom pogrešala prijatelje, starše, da ne bom imela nikogar. Boli me, ker ne bom mogla vzeti s sabo psa, itd.
Skratka sem v čudni situaciji, ko ne najdem pametne rešitve. Po eni strani vem, da moram iti, po drugi strani pa sem zaradi tega povsem obupana.
Kaj pravite? Mojca
Odgovor: Pred vsako pomembno spremembo v življenju večina postane anksiozna in reagira na podoben način kot ste vi. Drugega načina, da gremo v življenju naprej, ni.
Poskusite zdržati in stvari izpeljati kar se da učinkovito. Razmišljajte o konkretnih vsakdanjih sprotnih opravilih, ki jih morate narediti in ne o tem, kaj in kako bo, ko boste tam. V resnici je kasneje skoraj vedno manj naporno, kot si slikamo v glavi.
Javite se, ko boste že tam. Z veseljem bom poslušal, kako vam gre.
Pozdrav, Iztok Lešer
lep pozdrav!
Imam depresijo. Zdravil sem jo s Coaxilom, ki mi je nekaj časa pomagal. Po kakšnem dobrem mesecu pa sem se spet počutil dosti slabše. Šel sem na pregled k dežurnemu psihiatru v mb, ki mi je predpisal Cipralex. Jemljem ga zdaj 2 dni, počutim pa se zelo slabo-Ful sem utrujen, slabost, popolnoma brez moči. Tudi spal nisem vredu ti dve noči. Ali je to počutje posledica menjave zdravil? Ker namreč vem, da Coaxil in Cipralex nista iz iste skupine antideoresivov.
Zakaj mi je Coaxil najprej pomagal, potem pa naenkrat takšno poslabšanje? Jakop A.
Odgovor: Dragi Jakop,
pri izbiri antidepresiva imamo 70% možnost, da bo učinkoval prvi, ki ga izberemo, 30% pa ostaja verjetnost, da ne bo, v takih primerih izberemo drugega. Tako je tudi pri vas. Vsi antidepresivi imajo v prvih dneh lahko več neželenih učinkov, ki pa minejo, če pri jemanju vztrajamo. Po enem tednu, največ dveh bi morala večina težav izginiti.
Preberite se poglavje o antidepresivih in kako jih jemati na naši spletni strani.
Vse dobro vam želim! Iztok Lešer
Novo vprašanje: Pozdravljen g. Lešer!
Pred kratkim sem vam pisal, ves obupan. Jemljem tablete cipralex, ki so mi že v slabem tednu (6 dni) dokaj izboljšale počutje, tudi manj anksiozen sem, končno sem se tudi dokaj naspal. Tudi vaš odgovor in skrb za vse, ki pri vas iščejo pomoč, mi je vlil boljšo voljo. Pravzaprav tudi prej nisem imel nekih večjih razlogov za depresijo. Vsak dan se ukvarjam s športom, kolesarim, tenis. Vsi, ki mi največ pomenijo me podpirajo in stojijo ob strani.
Zanima me ali te tablete (cipralex) lahko delujejo tako hitro (prej sem jemal že coaxil), ki pa mi je pri počutju pomagal le kakšne 3 tedne, kasneje se je stanje poslabšalo-Tri noči zaporedoma nisem spal, bil sem zellllooo utrujen, čisto na tleh.
Zanima me pa ali je možno, da imam blažjo obliko bipolarne motnje? Glede na to, da se mi je kljub zdravilom stanje naenkrat poslabšalo, zdaj je spet boljše, upam da nebo spet tako slabše. V preteklosti nikoli nisem kazal znake prevelike veselosti (takšne, ki bi me ovirala), tudi v družini ne poznam takšnih težav...ne uživam alkohola, travo sem kadil eno leto (redno), vendar sem jo čisto opustil. V šoli sem do sedaj bil zelo uspešen (brez kakšnih nihanj). Ali lahko antidepresivi povzročijo manijo? Jakop A
Odgovor: Vesel sem, da vam je bolje. Cipralex je lahko zelo hiter, pri marsikomu "prime" že v 1 tednu.
Po vašem opisu težav ne bi rekel, da gre za bipolarno motnjo, za natančnejšo opredelitev pa se morate pogovoriti osebno s psihiatrom.
Prav je, da živite zmerno in zdravo, kot ste opisali.
Ni razloga, da bi se s cipralexom ponovila zgodba coaxila, malo upanja in vere, da se bo za vas vse dobro izteklo ne bo odveč.
Pri ljudeh nagnjenih k bipolarni motnji lahko antidepresiv sproži manijo, to je res.
Oglasite se kadarkoli, vesel bom novic.
Pozdrav, Iztok Lešer
Lep pozdrav!
Sem 20 letni fant, ki je bil pred 2 letoma in pol pri vas na obveznem cepljenju proti tetanusu (pri 18 letih). 5 min po cepljenju sem kolapsiral. Od takrat naprej imam težave z omotico, ravnotežjem, težkim dihanjem in občutkom da bom padel v nezavest. Prosim vas za odgovor če bi to lahko bilo od cepljenja?????? Te težave se mi dogajajo vsakodnevno.. Vsako sekundo.. ze 2 lete in pol ne morem živeti normalno. Bil sem pri številnih zdravnikih in pregledih (nevrolog, EEG, EKG, kri sem dal, na ultrazvoku, pregledu za srce, za pljuce, alergije, ipd..) vse je bilo ok..
zdravniki so prepričani da je to moja psiha..
A vendar mene je strah da bi lahko bilo od cepljenja.. to možnost pa zdravniki popolnoma izklučujejo..
Težko se rešim strahu, da je z mano kaj narobe.. nevem kaj naj storim..
PROSIM ZA ODGOVOR
Ne vem kam se še naj drugam obrnem.. težko je živeti z temi vsakdanjimi težavami..
lp Aleš
Odgovor: Pri meni zagotovo niste bili na cepljenju proti tetanusu, ker tega psihiatri ne počnemo.
Skoraj gotovo je, da gre za psihične težave, če so bile vse telesne preiskave normalne. Kakršnekoli telesne posledice cepljenja bi se na preiskavah, ki ste jih našteli pokazale.
Morda gre pri vas za napade panike, kar uspečno zdravimo in bi vam svetoval, da se o tem pogovorite s kakšnim od psihiatrov.
Sporočite, kako vam gre, ok?
Lep pozdrav, Iztok Lešer
Novo vprašanje: Se opravičujem.. mislil sem pac pri zdravniku.. narobe sem se izrazil..
Da, vse preglede sem dobro prestal in je vse uredu. Vsi zdravniki ki sem jih obiskal pa tako pravijo da pri 18 letih ni mogoče da bi zarad tega cepljenja bile kakšne posledice. Komplikacije so lahko samo pri dojenčkih zaradi drugih cepiv, pravijo.
Straha da je kaj narobe z mano pa se vseeno ne morem otresti, ker ne razumem zakaj ravno od takrat. Najbrz zarad kolapsa po cepljenju in se od takrat naprej bojim. Nenehno potrebujem zagotovila zdravnikov da sem zdrav. Nocem umret. Saj je po teh pregledih vse ok z mano, kajne?
Odgovor: Dragi Aleš.
Preberite si poglavje o anksioznih motnjah na tej spletni strani - v poglavju "O duševnih motnjah". Ocenite, ali bi morda lahko šlo pri vas za katero od njih. Skoraj zagotovo ne gre za telesno bolezen.
Naročite se na pogovor pri kakem psihologu ali psihiatru, skupaj boste ocenili, kaj bi vam najbolj pomagalo.
Oglejte si tudi spletno stran društva DAM, kjer je veliko uporabnih informacij za osebe, ki so pretirano tesnobne (anksiozne).
Iztok Lešer
Novo vprašanje: Generalizirana anksioznost je zelo podobna mojim težavam.. z močnejšimi napadi panike na trenutke..
težko je živeti s tem..
In res imam vse te simptome ki jih tukaj opisujete: težko dihanje, omotičinost, vrtoglavico, zmedenost, motnje pri koncentraciji, občutek da se bom onesvestil vsak čas ki me spremlja vsepovsod ipd..
Najtežje je to, da ne mine niti trenutka to slabo počutje.. vsak dan, vsako uro, vsako minuto.. počasi izgubljam voljo do življenja, saj imam občutek da ne bom nikoli več "zdrav"..
Upam da ne bom umrl!?!?
Se še priporočam kdaj za kakšen nasvet.
Bom pa v kratkem obiskal psihiatra, in vam sporočil kako je bilo, velja?
Hvala za pomoč!
čisto slučajno sem naletel na vašo stran, ker sem iskal informacije o mojem slabem počutju ki si vleče že približno dve leti. na skoraj vsa vprašanja, ki naj bi potrjevala depresijo, sem odgovoril pritrdilno. stalno sem slabe volje, ne spomnim se kdaj sem bil natadnje srečen, v šoli sem bil ponavadi zelo uspešen zdaj pa že 3 leta ne hodim v šolo in se mućim z enim letnikom. vsako jutro ko se zbudim, se komaj prepričam da grem v službo, ker mi je tako težko. v službi samo čakam da mine čas, da bom lahko spet doma. imam super punco ki zelo dobro zgleda, ampak meni zadnji dve leti sploh ni do seksa, in imam tudi obšasne probleme z erekcijo, čerpav v preteklosti nisem imel teh problemov. med ljudi grem zelo malo, če pa že je to ob koncu tedna, ko vedno kaj popijem da se sploh lahko sprostim, in se edino takrat lahko dobro počutim. probal sem že vse hodim na fitnes, nehal sem kadit, zmanjšal alkohol, ampak je vse isto, tako da sploh ne vem kaj naj še naredim. problem je da sem star šele 21 let. doma sem že poskusil začeti pogovor, ampak se mi zdi da me bodo samo čudno gledali, če bom omenil depresijo, in se bodo bali tega izraza ampak meni se vedno bolj zdi da imam če ne drugega saj blažje simptome te bolezni. Prejšnji teden sem kupil tablete deprim, in čakam da vidim če bo kaj bolje, saj je to zadnja možnost. ljudje sicer ne opazijo, da bi bilo karkoli narobe, saj se zelo trudim skrivat slabo voljo in počutje, kar pa me še bolj utruja, in me še bolj odvrača od druženja z ljudmi. hvala Lp dadi
Odgovor: Možno je, da imate res depresijo, ni pa nujno. Če vam deprim ne bo prinesel olajšanja razmislite o pogovoru s psihologom ali psihiatrom. Za to ne potrebujete napotnice, psihologa ali psihiatra boste našli v vsakem večjem zdravstvenem domu. Kaj lahko naredite vmes? Poskusite živeti aktivno, bodite telesno dejavni, to je zelo dober antidepresiv, tudi če ni izboljšanja takoj, kar vztrajajte. Prehranjujte se zdravo, zmanjšajte pitje alkohola in kave, tudi nedovoljenih drog ne uživajte. Na svoje delo poglejte z drugih zornih kotov in poiščite v njem stvari, ki vas zadovoljujejo.
Pa pišite nam še o svojih občutkih, najmanj, kar lahko naredim za vas je, da vas poslušam in poskušam razumeti!
Upam, da vam bo čim prej bolje! Iztok Lešer
Moje težave trajajo že dalj časa,vendar si kar nekako zatiskam oči pred njimi.Že nekaj let nazaj se mi je na neki zabavi zgodilo,da me je kar naenkrat začelo dušiti in imela sem občutek,da se bom zadušila.Pri zdravniku so mi pregledali že res vse mogoče,a ni nič narobe.Zdravnica je pač kot diagnozo mi postavila,da sem nervozna in mi dala ena pomirjevala,za katera sedaj ne vem več kako se imenujejo.Med tem časom se mi stanje sicer ni izboljšalo,pa tudi zdravil nisem več jemala,ker sem med tem časom zanosila.Dobila sem čudovitega fantka in lahko rečem,da smo srečna družina.Zadnje čase pa zopet vedno bolj opažam,da me stiska tesnoba,kar duši me.Nimam prav preveč volje za karkoli in groza me je iti med ljudi ,pa čeprav sploh ne vem zakaj.To se mi zdi najbolj čudno.Samo,da kdo omeni,da bi kam šli,me začne kar dušiti.To se mi dogaja tudi,če grem h komu poznanemu,npr.k staršem.Zaradi tega imam tudi težave z odvajanjem blata,saj moram npr. tudi ,če grem samo v trgovino vsaj trikrat na blato.Očitno me od strahu tako žene.Bojim se kako bo ko bom zaključila s porodniškim dopustom,saj delam z ljudmi.Zaradi tega sem veliko doma in stalno iščem izgovore,samo,da mi ni treba iz stanovanja.Velikokrat se mi tudi zgodi,da kar naenkratiz smeha padem v jok.Tudi svoji zdravnici sem hotela omeniti te svoje težave,a vedno ko želim začeti imam že polne oči solz,tako,da sem potem kar tiho.Moram povedati,da me to zelo omejuje v življenju,saj sem zaradi negibanja pridobila tudi precej kilogramov.Da ne bom pozabila napisati,stara sem 27 let.Je pa zdravnica sama opazila,da sem pač malo nervozna in mi je svetovala persen forte,ampak se mi zdi,da pomaga le delno.Res je,da ko sem doma v stanovanju,se počutim še kar v redu,me pa začne stiskati tudi takrat,ko recimo kdo napove svoj obisk.Takrat sem vse dopoldne kar nekam napeta in kot bi imela cmok v grlu,duši me in res grozno.Upam,da nisem bila predolga in že vnaprej se vam zahvaljujem za vaš odgovor. Jana
Odgovor: Preberite si poglavja o anksioznih motnjah in depresiji. Po grobi oceni bi lahko pri vas šlo bodisi za generalizirano anksioznost ali za socialno fobijo. Morda tudi za panično motnjo ali kombinacijo vseh. Morda pa tudi ne. VSekakor bi bilo koristno, da se svojo zdravnico o vsem pogovorite, nič hudega, četudi se razjokate.
Zdravnica bi morala oceniti, kako in kaj ter vam ustrezno svetovati, morda za pol leta predpisati antidepresive ali pa vas napotiti na posvet k psihologu ali psihiatru.
Upam, da ne boste odlašala. Zdravniki smo tukaj, da pomagamo. Če ne poveste, kaj vas muči, ne moremo dovolj dobro pomagati.
Pozdrav, Iztok Lešer
Pozdravljeni!
Želela bi vprašati, ali se vse depresije zdravijo s tabletami oz. ali obstajajo v Sloveniji tudi kakšni zdravniki (psihiatri), ki poskušajo to bolezen zdraviti na kakšen bolj naraven način (pogovori, sprememba bolnikovega pogleda na svet...)? In prosim, če mi lahko poveste ime kakšnega psihiatra v Ljubljani (imam napotnico), ki depresije uspešno zdravi (in če je možno, s čimmanj tabletami). Za odgovor se Vam iskreno zahvaljujem!
Lep dan še naprej,
Nika
Odgovor: Kar nekaj psihiatrov, ki se ukvarjajo tudi z vedenjsko kognitivno psihoterapijo imate naštetih na spletni strani društva DAM (naslov strani je med povezavami). Želim vam uspeha!
Iztok Lešer
Spoštovani,zaradi napadov tesnobe že eno leto jem kapsule eglonyl,dolgo časa samo še pol kapsule vsak drugi dan.Zdravnica mi je rekla,naj kar nadaljujem z jemanjem,mene pa zanima,če ta mala polovička v resnici sploh kaj deluje,ali samo mene pomiri,da jaz mislim,da deluje,ker je pač tako nizka doza?Sicer sem že večkrat poskusila tudi brez,vendar sem po kakih desetih dneh doživela kar hud napad panike,ki pa pri meni traja tudi kako uro in me potem res utrudi do konca.v bistvu jih zdaj jemljem samo zaradi strahu pred temi groznimi napadi,drugače se počutim v redu.Kaj vi mislite?Najlepše se vam zahvaljujem za odgovore. Tjaša
Odgovor: Na tole vprašanje vam ne morem odgovoriti. Svetujem vam, da takole, kot ste vprašala mene, vprašate svojega lečečega psihiatra.
On vas najbolje pozna in bo vedel, kaj je pravi odgovor.
Lep pozdrav, Iztok Lešer
lep pozdrav.pred mesecem dni sem doživela panični napad in dobila tbl cipralex 5mg in helex 1-2 p.p.zanima me kako to učinkuje na nosečnost oz.kaj mi vi svetujete.v naprej hvala!paty
Odgovor: Cipralex v splošnem odsvetujejo med nosečnostjo, še zlasti v prvih treh mesecih. Vendar pa je včasih nujno vzdrževalno jemanje tudi med nosečnostjo in dokazov za škodljive posledice na fetusu študije niso pokazale (kar pa še ne pomeni, da jih ni). Na tehtnico moratjo bodoča starša in lečeči psihiater postaviti možne negateivne posledice zdravljenja na fetus na eni strani ter možne negativne posledice prekinitve zdravljenja na mamo in otroka.
Nasvet poiščite pri svojem osebnem zdravniku ali psihiatru.
Lep pozdrav, Iztok Lešer
Pozdravljen!
Najprej ena res velika pohvala, da tako lepo pomagate »nam depresivcem«.
Torej upam, da ne bom predolga...Stara sem 28 let in sem trenutno noseča.
Pred cca dvema letoma so se mi začele pojavljati fobije...šele danes razumem, da gre za bolezen-anksioznost, čeprav sem sprva mislila, da je nekaj hudo narobe z mano...
Moje fobije – strahovi so vedno povezani z zdravjem, nesrečami....
Začelo se je s kožo, ko se mi je ponovila aknavost iz pubertete...bila sem tako obupana nad kožo, da sem želela umret-pa koža ni bila tako zelo slaba...potem sem pristala na hormonsko zdravljenje z Dinae35 in po cca treh mesecih se je začela najhujša mora mojega življenja...torej na galvi sem zagledala luknjico pleše, ki je bila tam najbrž že od vedno...prepričana sem bila (ker sem pred tem slučajno nekje brala članek), da imam alopecijo areato, to je ko avtoimuna bolezen, ko ti izpadejo v najhujšem primeru vsi lasje...cca 2 meseca nisem ne jedla, ne spala in le o tem razmišljala, potem sem se odločila za obisk dermatologa, ki mi je povedal, da je to stara brazgotina in nič bolezenskega...pa mu še vedno nisem verjela...dokler nisem našla druge fobije...tokrat so bile oči, ki so se mi vnele....očesna zdravnica, ki mi je predpisala zdravilo in rekla, da mi svetuje kontrolo ko bo v redu, ker imam strukturo očesa podobno bolnikom z glavkomom...sicer mi je obrazložila, da je to verjetno le struktura...intd...jaz sem bila prepričana, da bom oslepela....po vseh preiskavah (šla sem več kot k 3 specialistom) so mi zagotovili, da je z mojimi očmi vse v najlepšem redu...ampak jaz sem tri mesece živela z tako groznim strahom, da spet nisem ne jedla ne spala....bilo je GROZNO...potem sem šla k osebni zdravnici, ki mi je prepisala antidepresive Cipralex (nekaj podobnega)...in res mi je stanje zboljšalo....kar nekaj časa sem lahko normalno živela; potem sem zdravila pustila...potem sem zanosila....in sedaj se mi te fobije zopet vrstijo...so zelo bolj intenzivne; sedaj me dajejo strahovi že za druge...Ne znam si pomagat....Po porodu bom zopet šla do os.zdravnice...ampak kaj naj te mesece preden rodim, končam dojit....so dnevi ko se mi od skrbi dobesedno že meša...in bojim se, da se mi bo res zmešalo...
Za vsak Vaš odgovor, vzpodbudno besedo se Vam že vnaprej lepo zahvaljujem, saj ne poznam prav nikogar z takšnimi fobijami kot jih imam jaz in nihče me ne razume.Majči
Odgovor: Med nosečnostjo lahko pri ženskah, nagnjenih k anksioznosti in depresiji, pride zaradi nihanj hormonov do poslabšanja stanja. Tako je tudi pri vas. Potrebno se bo pogovoriti s psihiatrom, ki bo ocenil, ali bi bilo uživanje antidepresiva med nosečnostjo bolj ali manj škodljivo za plod, kot je škodljivo, da imate strahove in tesnobo. Antidepresive v splošnem med nosečnostjo odsvetujemo, zlasti v prvem tromesečju, kasneje pa se odločamo individualno. Pogovorite se torej s psihiatrom.
Vse dobro želim!
Iztok Lešer
Anksiozne motnje so v mojem življenju pisotne že od otroštva (takrat niso tega diagnosticirali). Sedaj se že 4 leta zdravim. Imam vse znake klasične depresije.
Jemal sem že vrsto antidpresivov (cipramil, ciralex, eglonyl) pa niso učinkovali. Dobil sem nove tablete Efectin ER 75, ki jih jemljem 5 dni - 1tableto in Risperdal 1/4 tablete zjutraj in zvečer. Vendar odkar jemljem tablete se mi je počutje bistveno poslabšalo, večkrat na dan imam hude napade panike, kakršnih prej nisem bil vajen v tolikšni meri oz. so se pojavljali na 3 mesece. sicer se je moja motnja kazala v potrtosti, brezvoljnosti in občasno panika in nevroza brez razloga.
Zanima me ali so to le stranski učinki tablet in bo to ponehalo. Obrnil sem se na zdravnika ki me zdravi, pa je mnenja, da sem neučakan in da prekmalu paniciram. Počutim se res grozno. Nimam apetita-niti grižljaja ne spravim vase, ne spim- kakšno urco na noč, napadi panike večkrat na dan.
Raspidal sem prenehal jemti,ker sem misli, da mi je zaradi njih slabše in ga nadomestil s xanaxom, ki so i dosedaj pomagali.
Posim razložite mi kaj se z mano dogaja.
Kako pogosto smem jemati xanaxe, da ne bi prišlo do odvisnosti. Zaradi odvisnosti se jih ne upam jemati in sem v preteklosti zel 1/2 na dva meseca ko je bilo res nevzdržno. Tilen
Odgovor: Antidepresiv lahko v prvih dneh in tednih povzroča kar nekaj težav, zato vam svetujem da še počakate kak teden ali dva. Če ne bo nič bolje ali če bi postalo nevzdržno se spet pogovorite s svojim psihiatrom, da vam zdravilo zmanjša ali zamenja.
Pomirjevala lahko povzročajo odvisnost, če jih uživamo vsakodnevno. Vakih nekaj tednov ali mesecev enkrat pa ni take nevarnosti. Je pa res, da pomirjevala lahko destabilizirajo vaše težave v času relativno mirne faze, ko nimate večjih težav - takrat jih ob krizah ne bi smeli vzeti, saj vsaka kriza mine tudi brez pomirjevala, če potrpežljivo počakate, s pomirjevalom pa si take krize pravzaprav provocirate sami.
Pozdrav, Iztok Lešer
Pozdravljeni. Zanima me, ce lahko kljub jemanju tablet cipralex (imam obsesivno kompulzivno motnjo)popijem kozarec vina ali pivo ob kaksni obletnici? Ali naj raje tisti dan ne vzamem tablete? In ali bi s tem prekinila zdravljenje. Res najlepsa hvala, Lana.
Odgovor: Psihiatri svojim klientom običajno odsvetujemo pitje alkohola pa naj so v bolezenski remisiji ali akutno bolni. Po moje ni problem v nezdravi interakciji alkohola z zdravili ampak v škodljivem vplivu alkohola na bolne možgane.
Torej, kadar pijete delate to proti nasvetu zdravnika. Jaz na vašem mestu ne bi izpuščal tablet, ne glede na to, kaj počnete z alkoholom, razen če bi bili na smrt pijani.
Pozdrav, Iztok Lešer
Lep pozdrav!
Jemljem antidepresiv cipralex, ki mi je do zdaj zelo pomagal. Pravzaprav je odpravil vse znake depresije in spet sem normalno funkcioniral.To je trajalo kakšna slaba dva meseca, do prejšnjih dni, ko sem spet občutil tisto neprijetno nelagodje, tesnobo in utrujenost. To traja zdaj tri, štiri dni. Ista težava se mi je pojavila par mesecev nazaj, ko sem jemal Coaxil (vmes nisem doživljal nekih posebnih stresov), zato sem ga zamenjal za cipralex. Kaj je po vašem mnenju vzrok teh težav? Ali je smoterno povišati odmerek coaxila z 10 mg na 15 mg na dan? Jakop A.
Odgovor: Morda gre za prehodno poslabšanje, ki bo kmalu mimo. Učinek antidepresivov se praviloma s časom zmanjša in se na njih ne navadimo na tak način, da bi prenehali delovati. Možno je, da res še nimate optimalnega odmerka in da ga bo potrebno zvišati. Če se stanje v dveh tednih ne bo izboljšalo svetujem posvet s psihiatrom in zvišanje doze v dogovoru z njim. Šele, če bi zvišan odmerke ne dal popolne remsisije (izboljšanja stanja in odsotnosti simptomov) bi bilo potrebno razmišljati o zamenjavi antidepresiva.
Pozdrav, Iztok Lešer
Pozdravljeni dr. Lešer
Že polne 4 tedne jemljem antidepresiv Efektin 75 R. Stranski učinki so zelo hudi.
Poleg antidepresivov mi je lečeči psihiater predpisal še antipsihotik Risperdal. Ker sem se počutil še slabše sem bil mnenja,da je za to kriv Risperdal, pa sem ga nehal jemati, sledilo je kratko izboljšanje, ki je trajalo 3 dni, nato naglo poslabšanje.
Nato mi je psihiater predpisal Seroquel, ki ga sem ga začel jemati čez par dni. Jemal sem jih 3 dni in sem bil čist čuden, zaspan (to vem da je stranski učink) še slabši.
Moja bolezen-depresija ni šla na boljše. Še vedno slabo počutje. Antidepresive jem že 4 tedne, izboljšanja še ni. Psihiater pravi, da je še prekmalu da bi potrdil, da niso ta pravi tableti, naj še jemljem. Bom ubogal.
Ali so antipsihotiki potrebni pri zdravljenju depresije? Antidepresive redno jemljem, nevem pa ali delam prav, da sem nehal z antipsihotiki. Nisem si pa na jasnem ali me drmajo stranski učimki antidepresivov, antipsihotikov ali kar obojih. Zdi se mi da lažje živim brez antipsihotikov. Blaži simptome le xanax in ga previdno jemljem.
Pravijo, da nekateri ljudje bolje prenašajo tablete nekateri slabše. Kaj vpliva na to - samo sestavine tablet ali še kakšna fizična lastnost posameznika? Tilen
Odgovor: Antipsihotike predpišemo skupaj z antidepresivi ponavadi v primerih, kadar so depresivnim pridruženi še psihotični simptomi. Antidepresivi in antipsihotiki lahki imajo neželene učinke, jih je pa treba razločevati od znakov bolezni. Zanima me, kakšne simptome bolezni ste imeli pred začetkom zdravljenja? Kakšne težave ste opazili po začetku zdravljenja, kaj se je zgodilo s prejšnjimi simptomi?
Običajno preskušamo eno zdravilo do 6 tednov, preden rečemo, da ni učinkovito. Če so težave zaradi neželenih učinkov ali pomanjkljivega terapevtskega učinka prevelike pa zamenjamo zdravilo že prej.
Različno prenašanje zdravil ni zaradi razlik v tabletah, ki so pri istem zdravilu praviloma vse enake, ampak v različnih lastnostih bolnikov.
Med seboj se razlikujemo po marsičem, npr. hitrosti prebavljanja, absorbcije, presnove zdravila, prehajanja v organe, razporeditve po telesu, izločanja iz telesa itd.
Lep pozdrav, Iztok Lešer
Pozdravljeni!
Stara sem 31 let, zaposlena v ustanovi z duševno motenimi. Služba je psihično zelo naporna. Tam sem zaposlena sedem let. Sem tudi mama 1.5 let stari hčerki. Od kar hodim v službo, se mi dogaja, da se začnem pod pazduho močno potiti, ko pridem v službo in skozi ves čas, dokler sem tam. Ko pridem domov, me to mine.Zadnje čase se potim tudi, ko pride kdo k meni na obisk. To je lahko samo prijateljica, ali soseda in je lahko pogovor povsem sproščen. Zadnje čase je v službi še dodatno naporno in tudi doma ne morem preklopiti z mislimi. Ko se igram in ukvarjam z hčerko, ali ko opravljam kaj drugega, se mi po glavi motajo samo te misli o službi, tako da včasih sploh ne vidim hčerke, ali posode, ki jo pomivam, ampak sem v mislih še vedno v službi. To me zelo utruja in izčrpava in bi se rada tega rešila. Začela sem se sproščati z avtogenim treningom, ki se ga sama učim, grem tudi ven v naravo, pa se mi zdi, da ne pomaga kaj dosti. Moram pa tudi omeniti, da mi služba drugače ustreza in bi bila zadovoljna z njo, če bi le lahko bila bolj flegma in bi jo lahko izklopila. Upam, da mi boste znali pomagati!
Hvala vam! Sonček
Odgovor: Stres in utrujenost lahko dolgoročno pripeljeta do slabšanja razpoloženja, izgorelosti ali celo depresije in povečane anksioznosti.
Svetujem vam, da se začnete načrtno ukvarjati s športom oziroma se vsak dan spotite in vsaj pol do ene ure zadihate (tek, kolesarjenje, aerobika). Avtogeni trening je v redu, njegove principe uporabljajte v času pritiskov in napetosti.
Imejte dovolj počitka, spanca, vsak dan si kako minuto vzemite čas za lastno zadovoljstvo. Bodite dobra do bližnjih, energijo vlagajte v sočutno delo z drugimi, kar v svojem poklicu res lahko počnete. Vzemite si teden ali dva dopusta, če lahko.
Če se stanje v mesecu dni ne bo bistveno popravilo se z osebnim zdravnikom posvetujte o uvedbi antidepresiva.
Vse dobro želim, Iztok Lešer
Že dve leti se mi dogaja,da vedno razmišljam o smrti, prav bojim se da bi mi kdo umrl.Bojim se da bi mi mama ali pa oče umrla.Včasih ko gre mama in oče počivat moram iz pogledat ali še dihata.Sredi noči se zbudim pa razmišljam, a ni šla zdaj mama na WC mogoče je padla in si kaj naredila..Res nevem kaj naj naredim,da bi te misli pregnala..Pred tremi meseci mi je umrla teta (nisve si bile blizu) ampak od tistega časa sem še bolj nora, še bolj o tem razmišljam..Kaj naj naredim? Vanessa
Odgovor: Ne morem z gotovostjo reči, a vaše težave spominjajo na obsesivno kompulzivno motnjo (o njej si lahko preberete na pdostrani o duševnih motnjah - anksiozne motnje). Če vas ti vaši strahovi tako motijo, da zaradi njih ne morete funkcionirati in se osredotočati na vsakodnevne obveznosti prosite osebnega zdravnika, naj vas napoti k psihiatru, saj je taka motnja dokaj dobro ozdravljiva in ni nobene potrebe, da se zapletate in mučite z nerealnimi strahovi. Lep pozdrav, Iztok Lešer
Če bi hotela svoj problem predstaviti tako kot je treba bi zato porabila preveč časa in prostora, zato bom le na kratko povzela glavne dogodke, ki so vplivali na to, da je iz mene nastalo to, kar je.
Že od malih nog sem bolj introvertna osebnost, do sedmega leta in pol starosti sem se bala "tujih" ljudi (v to kategorijo so spadali tudi sorodniki, ki niso vsak dan živeli z mano), iz tega razloga jih nisem upala pogledati v obraz, niti spregovorit, pa če bi mi nohte pulili. Domnevam da je bil razlog zato ker sem živela v družini alkoholika (babica) kar pomeni vsakodnevne prepire, razbijanje kozarcev in celo grožnje z noži. Z leti sem se vsaj nekoliko odprla, pomagalo mi je tudi to da sem izbrala tak študij, ki je zahteval več komunikativnosti in javnega nastopanja. Drug problem, ki me skrbi pa je pomanjkanje samozavesti. Kot najmlajšo članico družine so me zmeraj obravnavali kot nekoga, ki ničesar ne ve, iz njega pa tudi nikoli ne bo nič. Če sem se odločila da bom naredila karkoli, je mama našla takoj vsaj deset razlogov zakaj mi ne bo uspelo (enako misli še dandanes; tako je najnovejša ugotovitev mojih staršev, da ne bom nikoli dobila službe). Mogoče se motim, vendar se mi zdi, da je ravno pomanjkanje samozavesti vzrok mojim sedanjim težavam. Pred vsakim novim izzivom razmišljam kaj pa če mi ne bo uspelo, si postavljam ovire tam kjer jih ni, nekatere stvari naredim narobe, čeprav vem kako bi morale biti narejene itd. kar le še poglablja občutek lastne nesposobnosti in neprimernosti. Najbrž pri meni res drži rek: reci otroku, da je neumen in bo neumen tudi postal. Je kakšna možnost, da izstopim iz tega začaranega kroga? Obupana 2
Odgovor: Vsekakor vidim možnost, da se vam obrne na bolje. Po vašem opisu sem vam v letih odraščanja tudi je in po rahlem humorju med vrsticami menim, da greste v pravo smer. Smeh je dober način, pomoč drugim in sočutje tudi, telesna aktivnost, iskanje službe, ustvarjanje družine, biti dober do otrok, biti dober do staršev... Vsaj nekaj teh nalog je pred vami in počasi vam bo uspelo. To je dolgoročen projekt, ki lahko traja vse življenje, pri katerem boste morala razvijati vztrajnost, pogum, vdanost pa spet borbenost itd. Po neuspehih in padcih se boste pobrala, včasih hitro, drugič počasi, vendar naj vam ne zmanjka veselja in moči. Življenje je prav to, premagovanje lastnih ovir, ki si jih včasih po nepotrebnem postavimo, reševanje problemov, vztrajanje pri začrtani poti od enega do drugega mejnika. Z veseljem, včasih z žalostjo, vdano in kolikor se da pošteno.
Če bojo kdaj krize prehude pa ne odlašajte, pogovorite se s kakim psihologom ali psihiatrom.
Lep pozdrav, Iztok Lešer
Novo vprašanje: Kot da že drugače ne bi imela dovolj problemov sem odkrila novega. Težave imam namreč s tem kako teoretično znanje prikazati (oziroma uporabiti) v praksi. Zdi se mi da se ne znam (ali pa nočem)potruditi. Stvar, ki jo je potrebno narediti se mi sicer zdi enostavna in razumljiva, vendar ko je treba to dokazati v praksi pa je v moji glavi tema in se počutim kot lutka na vrvici, ki ne more ničesar sama in zmeraj rabi nekoga, ki bi jo vodil. Hvala. Lep pozdrav. Obupana 2
Odgovor: Pot dolga tisoč korakov se začne s prvim korakom. Vsak od teh korakov je pomeben in brez njega ne bi prišli do cilja. Torej, če nelesa ne morete (ali nočete) poskušajte tako dolgo, da vam bo uspelo. Če je stvar realno uresničljiva, kar pretvarjanje teorije v prakso pri običajnih znanjih je, jo boste z vztrajnim začenjanjem in nadaljevanjem od tam, kjer vam je spodletavalo, slej ko prej uspelo izpeljati.
Lep pozdrav, Iztok Lešer
Novo vprašanje: Stvar je ziher realno uresničljiva, saj gre za vozniški izpit. Je pa res, da ne morem voziti veliko ur, ker mi finančno ne bi šlo skozi. Poleg tega pa je problem v tem da podzavestno iz ne vem kakšnega razloga nočem storiti, ne pa da ne bi mogla. Pa še inštruktor pravi, da bom ob tako počasnem napredku lahko vozila najmanj 100 ur...
LP Obupana 2
Odgovor: Res je, najprej morate v svoji glavi sprejeti dejstvo, da ste potencialna voznica, potem tudi odlocitev, da si tega želite. Če si tega ne želite, nočete, zavestno ali "podzavestno", pa preložite opravljanje izpita za kdaj kasneje, morda čez nekaj let, ko se temu ne boste več upirala. Kar veliko ljudi je čisto srečnih brez izpita. Bodite za zdaj še vi. Pozdrav, Iztok Lešer
pozdravljeni! jaz sem na PAROXATU že 7 dni, stranski učinki so se prenehali po peti tableti. ali lahko štejem to za napredek? kajti, depresivna oz. neg.misli nism imela že 2 dneva, edino nekam napeta sem in sem v strahu da se nebi to ponovilo oz. strah me je da se mi slučajno ne zmeša. kajti na stegnih v mišicah neki čutm,al so to živci, me dela nervozno. rada bi šla na delo, ma me je strah da ne naredim kakšne neumnosti! naj grem brez skrbi na delo al naj počakam še kak dan? hvala za nasvet in lep dan! Mel
Odgovor: Seveda je napredek, če neželeni učinki po prvem tednu minejo. Pozitivne terapevtske učinke lahko pričakujete po 1 do 3 tednih po začetku jemanja antidepresiva. Vaš strah je normalen, sčasoma bi ga moralo biti vse manj, vi pa boste počasi postala bolj sigurna vase. Svetujem vam, da živite, kot da ste zdrava, to vključuje tudi službo. Depresije in aksioznosti, ki je blago do zmerno izražena, ne zdravimo z umikom iz aktivnosti, ampak ravno obratno, z nadaljevanjem vseh zahtev vsakdanjika.
Torej, kar korajžno naprej! Pozdrav, Iztok Lešer
Novo vprašanje: najprej naj se vam zahvalim za odgovor, ki me je še dodatno motiviral in naredil samozavestno. smejem se, kot sem se vedno smejala in spet se počutim normalna. delala bom, jutri že začnem, kmalu bo strah popolnoma mimo,kot ste vi rekli, vem da bo, saj vrjamem v to, vem pa tudi da me bog nebi nikoli pustil na cedilu...upam da mi nikoli nebo treba več na vašo stran(seveda v pozitivnem smislu, hehe) hvala vam,moram pa tudi pohvaliti vašo stran... vseeno si bom še psihiatra nabavila, da razčistim nekaj stvari v mojem življenju. lep pozdrav
pred tremi meseci sem začel jemati cipralex sedaj pa mi je zdravnica predpisala paroxat.sedem dni sem jemal polovičko nato pa eno celo na dan.sedaj so ti napadi pogostejši a blažje oblike .ali se bo to po določenem času spremenilo.
Odgovor: Po začetnih prehodnih težavah naj bi vsi antidepresivi v nekaj tednih pokazali pozitivne učinke. Če eden ne učinkuje ga, po približno 6 tednih jemanja, zamenjamo z drugim. Tudi vi naj bi imeli vse manj tesnobe in počutili naj bi se vse bolje. VAš in cilj vašega zdravnika naj bi bila popolna odsotnost vseh simptomov, ki so vas mučili pred začetkom zdravljenja.
Lep pozdrav, Iztok Lešer
Informacija na spletu ne more nadomestiti pogovora z zdravnikom!
Kopiranje in reproduciranje vsebin s teh spletnih strani je dovoljeno le po dogovoru z menoj.
Če na tej spletni strani ne najdete odgovorov na svoja vprašanja, lahko vsak dan POKLIČETE NA TELEFON 090 54 54 in poskusil vam bom svetovati osebno. Telefon je plačljiv! Iz omrežja Telekoma Slovenije je cena klica 2,19 €/minuto, cene iz drugih omrežij določajo njihovi operaterji. Če se ne oglasim takoj pokličite kasneje ali naslednji dan. V času praznikov in dopustov sem lahko odsoten, pokličite kasneje! Želim vam vse dobro, Iztok Lešer, dr. med., specialist psihiatrije |
MENTAL d.o.o., avtorske pravice pridržane
Izdelava spletnih strani - Spletna postajaIzdelava spletnih strani:
Spletna stran uporablja piškotke za boljše delovanje
Z brskanjem po naši spletni strani se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke, ki so namenjeni vaši boljši uporabniški izkušnji na naši spletni strani. Za lastne potrebe analitike uporabljamo Google Analytics, ki v ta namen namesti piškotke (izbriši GA piškotke). Več o piškotkih.