Pozdravljeni!
Stara sem 33 let, živim s partnerjem in psom v lastnem stanovanju.Že dalj časa sva se s partnerjem odločala za selitev v tujino. Sedaj je večina stvari urejenih in glede na to, da nimam nobenih obveznosti sva se spartnerjem dogovorila, da grem jaz naprej. Vendar me je sedaj začela grabiti panika, strah me je kako bo, sem popolnoma neodločna... Čeprav vem, da v mestu, kjer živim nimam nobene prihodnosti. Ne dobim službe, ker sem imela svoje podjetje in na vsakem razgovoru so me spraševali, zakaj sem podjetje zaprla.
Bojim se tega, da bom pogrešala prijatelje, starše, da ne bom imela nikogar. Boli me, ker ne bom mogla vzeti s sabo psa, itd.
Skratka sem v čudni situaciji, ko ne najdem pametne rešitve. Po eni strani vem, da moram iti, po drugi strani pa sem zaradi tega povsem obupana.
Kaj pravite? Mojca
Odgovor: Pred vsako pomembno spremembo v življenju večina postane anksiozna in reagira na podoben način kot ste vi. Drugega načina, da gremo v življenju naprej, ni.
Poskusite zdržati in stvari izpeljati kar se da učinkovito. Razmišljajte o konkretnih vsakdanjih sprotnih opravilih, ki jih morate narediti in ne o tem, kaj in kako bo, ko boste tam. V resnici je kasneje skoraj vedno manj naporno, kot si slikamo v glavi.
Javite se, ko boste že tam. Z veseljem bom poslušal, kako vam gre.
Pozdrav, Iztok Lešer