Pozdravljeni!
Zaradi nenehnega nihanja razpoloženja in depresivnih stanj, kar traja že peto leto, sem se končno odločila, da bom poiskala pomoč. K psihologu sem začela hoditi januara letos. Do sedaj sem imela samo 3 kontrole - psiholog ni imel večkrat časa :( Kako pogosto bi naj potekale kontrole?
Zanima me še, kaj pomenijo sledeči izrazi: (psiholog je uporabil proekcijsko preizkušnjo) "nakazana je ciklotimna-cikloidna osebnostna konstrukcija , s poudarkom na depresivnosti, z rahlo nakazano tendenco, ki ne izključuje možnosti izhoda v neugodni smeri....."
Glede na to, da se s psihologom vedno pogovarjava samo eno in isto, nimam več nobenega interesa, da bi ga še naprej obiskovala... Ne vem, ali je pri vseh tako? Enkrat sem bila že pri psihiatru - samo enkrat in nikoli več - na prvem srečanju se mi je vse skupaj zamerilo, ker mi je že na 1. srečanju hotel predpisati antidepresive. Takrat sem imela 16 let, danes jih imam 21. Prestrašila sem se, da bom zaradi antidepresivov postala čudna in čisto druga oseba (poznam tak primer).
Zdaj se pa vse skupaj že PREDOLGO vleče... Ne zdržim več...
Postala sem brezvoljna, nič se mi več ne da, ne morem se skoncentrirati in ne morem se več učiti. Študiram in letos ponavljam 1. letnik.
Občutek imam, kot da ne bom nikoli dosegla ničesar kar si želim, ker enostavno nisem sposobna...
Že po naravi sem počasna, sedaj pša sem še bolj... Ne morem si predstavljati, da bi imela hišo, otroke, službo in bi zmogla še skrbeti za vso gospodinjstvo in vse kar sodi k temu... Ničesar več nisem zmožna normalno opraviti, niti najenostavnejših stvari ne morem narediti tako, kot drugi ljudje... Jaz za stvari, za katere dtgi porabijo 10 min, porabim 1h.
Goro stvari se imam za učiti, rada bi se naučila, pa si ne morem zapomniti niti par ušivih strani. V srednji šoli mi je to šlo.
Obtičala sem nekje vmes in ne vidim več izhoda... Rada bi umrla, a sem se začela batti smrti. Ne mine dan, ko ne bi mislila na njo. Rada bi živela (jokam), rada bi bila vesela, aktivna, družabna, pa mi ne uspeva... Ne najdem izhoda...
Sama sebe zavajam, da z mano ni nič narobe, da ne potrebujem pomoči, vendar jo...
Na koga naj se obrnem... Rada bi živela življenje...
Toliko dni je že šlo v nič, današnji je še samo eden izmed njih...
Za odgovor se Vam najlepše zahvaljujem...Kaja.
Odgovor: Draga Kaja!
Odgovor na vaša vprašanja ni preprost, na takle način je vse skupaj težko razložiti.
Ciklotimna osebnost je nagnjena k nihanjem razpoloženja, podobno kot pri bipolarni motnji (glejte poglavje o bipolarni motnji), vendar z manj izrazitimi nihanji razpoloženja: depresije so manj globoke, "plus faze" manj močne. Vsekakor gre za spremenjeno delovanje možganov, ki ga je v posameznih obdobjih poslabšanja najbolje zdraviti s stabilizatorji razpoloženja (glejte poglavje o stabilizatorjih) in s prilagojenim življenjem - za določeno obdobje, dokler traja poslabšanje. Antidepresivi pomagajo v obdobjih depresije.
Moja izkušnja po 15 letih dela z antideresivi je, da ne spremenijo človeka in ga ne naredijo drugačnega. Človek je po značaju isti, samo bolj pozitivno gleda na svet, manj ga potrejo stvari, bolj gladko rešuje probleme.
Ne obupujte, poiščite pomoč. Poskusite z zdravili, še vedno jih lahko prenehate jemati, če boste ugotovili, da vam ne pomagajo. Antidepresivov se ne navadiš, ne postaneš odvisen od njih.
Pa le vztrajajte pri študiju.
Pozdrav, dr. Lešer