Če bi hotela svoj problem predstaviti tako kot je treba bi zato porabila preveč časa in prostora, zato bom le na kratko povzela glavne dogodke, ki so vplivali na to, da je iz mene nastalo to, kar je.
Že od malih nog sem bolj introvertna osebnost, do sedmega leta in pol starosti sem se bala "tujih" ljudi (v to kategorijo so spadali tudi sorodniki, ki niso vsak dan živeli z mano), iz tega razloga jih nisem upala pogledati v obraz, niti spregovorit, pa če bi mi nohte pulili. Domnevam da je bil razlog zato ker sem živela v družini alkoholika (babica) kar pomeni vsakodnevne prepire, razbijanje kozarcev in celo grožnje z noži. Z leti sem se vsaj nekoliko odprla, pomagalo mi je tudi to da sem izbrala tak študij, ki je zahteval več komunikativnosti in javnega nastopanja. Drug problem, ki me skrbi pa je pomanjkanje samozavesti. Kot najmlajšo članico družine so me zmeraj obravnavali kot nekoga, ki ničesar ne ve, iz njega pa tudi nikoli ne bo nič. Če sem se odločila da bom naredila karkoli, je mama našla takoj vsaj deset razlogov zakaj mi ne bo uspelo (enako misli še dandanes; tako je najnovejša ugotovitev mojih staršev, da ne bom nikoli dobila službe). Mogoče se motim, vendar se mi zdi, da je ravno pomanjkanje samozavesti vzrok mojim sedanjim težavam. Pred vsakim novim izzivom razmišljam kaj pa če mi ne bo uspelo, si postavljam ovire tam kjer jih ni, nekatere stvari naredim narobe, čeprav vem kako bi morale biti narejene itd. kar le še poglablja občutek lastne nesposobnosti in neprimernosti. Najbrž pri meni res drži rek: reci otroku, da je neumen in bo neumen tudi postal. Je kakšna možnost, da izstopim iz tega začaranega kroga? Obupana 2
Odgovor: Vsekakor vidim možnost, da se vam obrne na bolje. Po vašem opisu sem vam v letih odraščanja tudi je in po rahlem humorju med vrsticami menim, da greste v pravo smer. Smeh je dober način, pomoč drugim in sočutje tudi, telesna aktivnost, iskanje službe, ustvarjanje družine, biti dober do otrok, biti dober do staršev... Vsaj nekaj teh nalog je pred vami in počasi vam bo uspelo. To je dolgoročen projekt, ki lahko traja vse življenje, pri katerem boste morala razvijati vztrajnost, pogum, vdanost pa spet borbenost itd. Po neuspehih in padcih se boste pobrala, včasih hitro, drugič počasi, vendar naj vam ne zmanjka veselja in moči. Življenje je prav to, premagovanje lastnih ovir, ki si jih včasih po nepotrebnem postavimo, reševanje problemov, vztrajanje pri začrtani poti od enega do drugega mejnika. Z veseljem, včasih z žalostjo, vdano in kolikor se da pošteno.
Če bojo kdaj krize prehude pa ne odlašajte, pogovorite se s kakim psihologom ali psihiatrom.
Lep pozdrav, Iztok Lešer
Novo vprašanje: Kot da že drugače ne bi imela dovolj problemov sem odkrila novega. Težave imam namreč s tem kako teoretično znanje prikazati (oziroma uporabiti) v praksi. Zdi se mi da se ne znam (ali pa nočem)potruditi. Stvar, ki jo je potrebno narediti se mi sicer zdi enostavna in razumljiva, vendar ko je treba to dokazati v praksi pa je v moji glavi tema in se počutim kot lutka na vrvici, ki ne more ničesar sama in zmeraj rabi nekoga, ki bi jo vodil. Hvala. Lep pozdrav. Obupana 2
Odgovor: Pot dolga tisoč korakov se začne s prvim korakom. Vsak od teh korakov je pomeben in brez njega ne bi prišli do cilja. Torej, če nelesa ne morete (ali nočete) poskušajte tako dolgo, da vam bo uspelo. Če je stvar realno uresničljiva, kar pretvarjanje teorije v prakso pri običajnih znanjih je, jo boste z vztrajnim začenjanjem in nadaljevanjem od tam, kjer vam je spodletavalo, slej ko prej uspelo izpeljati.
Lep pozdrav, Iztok Lešer
Novo vprašanje: Stvar je ziher realno uresničljiva, saj gre za vozniški izpit. Je pa res, da ne morem voziti veliko ur, ker mi finančno ne bi šlo skozi. Poleg tega pa je problem v tem da podzavestno iz ne vem kakšnega razloga nočem storiti, ne pa da ne bi mogla. Pa še inštruktor pravi, da bom ob tako počasnem napredku lahko vozila najmanj 100 ur...
LP Obupana 2
Odgovor: Res je, najprej morate v svoji glavi sprejeti dejstvo, da ste potencialna voznica, potem tudi odlocitev, da si tega želite. Če si tega ne želite, nočete, zavestno ali "podzavestno", pa preložite opravljanje izpita za kdaj kasneje, morda čez nekaj let, ko se temu ne boste več upirala. Kar veliko ljudi je čisto srečnih brez izpita. Bodite za zdaj še vi. Pozdrav, Iztok Lešer