informacije
za vsakogar
Pokličite in svetoval vam bom osebno:
Telefon je plačljiv! Iz omrežja Telekoma Slovenije je cena klica 2,19 €/minuto, cene iz drugih omrežij določajo njihovi operaterji.
Nekaj odgovorov dr. Lešerja na vprašanja, ki ste jih zastavljali v zadnjih nekaj letih.
(Iztok Lešer, Objavljeno v reviji Zdravniške zbornice Slovenije ISIS, februar 2006)
Tehnološki in socialni napredek, predvsem pa uspehi sodobne medicine, podaljšujejo povprečno življenjsko dobo in hkrati zvišujejo število starejših ljudi. Čeprav lahko ostanejo tako telesne kot duševne sposobnosti neokrnjene daleč v starost, je vendarle res, da po 60. letu dokaj naglo narašča delež tistih, ki jim različne - in na žalost v večji meri neozdravljive - bolezni postopno jemljejo duševne in nazadnje tudi telesne zmogljivosti. Ta problematika je še vedno odrinjena na rob pozornosti javnosti in žal tudi mnogih strokovnih služb. Alarmantno naraščanje števila ljudi z demenco zahteva povečano pozornost politike v vseh državah sveta.
Demenca je huda motnja, ki onesposobi bolnika. Možganske funkcije se s časom progresivno slabšajo, znatno se poslabša sposobnost neposrednega pomnjenja in priklica starih informacij, zmanjša se zmožnost komuniciranja in logičnega mišljenja, kritičnost se izgublja, pojavi se zmedenost in dezorientiranost. Človek ni več sposoben povsem samostojno skrbeti zase, postaja vedenjsko problematičen, nevodljiv, se izgublja, ogroža ipd.
Najpogostejši vzrok demence je Alzheimerjeva bolezen (v nadaljevanju AB) – napredujoča, degenerativna bolezen možganov, ki povzroči odmiranje živčnih celic in izgubo njihove funkcije. Bolnikovo stanje se sicer neizogibno slabša, napredovanje AB pa je posebej izrazito, kadar je ne odkrijemo pravočasno in ne zdravimo ustrezno.
Značilno za AB je, da se začne neopazno z motnjami spomina predvsem za sveže dogodke in napreduje razmeroma počasi, zlasti pri poznem začetku. Možna so krajša ali daljša obdobja, ko se napredovanje bolezni upočasni. V začetnem stadiju so bolniki še razmeroma urejeni, prevladujejo težave s pozabljivostjo, težko se zberejo ter so slabše časovno in krajevno orientirani. Bolniki se običajno zavedajo svojega stanja, so še večinoma sposobni skrbeti zase in lahko razmeroma varno živijo doma. V tem obdobju sta najpomembejša vzpodbuda in nevsiljivo usmerjanje v različne dejavnosti. Pomembna naloga svojcev in vseh, ki skrbijo za bolnike, je, da jim omogočijo pregled pri zdravniku.
Z napredovanjem bolezni se težave stopnjujejo. Čeprav imajo bolniki hude motnje spomina, zanikajo vsakršne težave, upirajo se vsaki spremembi, interesni krog se jim oži, sposobnost abstraktnega mišljenja in drugih višjih možganskih dejavnosti se manjša, osebnostne poteze se spremenijo. V tem stadiju se najpogosteje pojavljajo tudi zapleti, kot so vedenjske in psihične spremembe: vznemirjenost, halucinacije, delirantna stanja, ponavljajoči se zaposlitveni nemir. Bolnik potrebuje vse pogostejši nadzor, nazadnje pa je potrebna 24-urna oskrba, saj postane pri zagotavljanju osnovnih življenjskih funkcij in pri zagotavljanju varnosti povsem nebogljen in v celoti odvisen od pomoči okolice. To največkrat tudi pomeni, da je potrebno bolnika namestiti v ustrezno ustanovo.
Od začetnih težav do smrti mine od 3 do 20, v povprečju 8 ali 9 let.
Na žalost zaenkrat še ni zdravila, s katerim bi bolezen lahko trajno pozdravili ali vsaj ustavili, s temi, ki jih imamo na voljo, pa lahko za nekaj let pomembno zmanjšamo pojav novih simptomov in s tem napredovanje AB pomembno upočasnimo.
Slabo prepoznavanje AB in nezadostna poučenost o njej lahko bolnikom onemogočita optimalno zdravljenje. Bolniki in negovalci pogosto ne prepoznajo zgodnjih simptomov AB, ki jih zamenjujejo z normalnimi znaki staranja. Morda tudi zdravniki posvečamo problemu premalo pozornosti in potrebujemo več znanja o tem. V začetni fazi AB so značilne motnje učenja moten priklic novih podatkov, ohranjen pa je spomin na bolj odmaknjene dogodke. Pri zmerno in huje izraženi AB pa se spomin poslabša tudi za davne dogodke in človek se vse težje časovno orientira. Abstraktno mišljenje je vse bolj moteno, zgradba misli pa vse manj diferencirana. Sprva imajo bolniki težave z orientacijo v neznanem okolju, kasneje pa se izgubljajo tudi na znanih lokacijah, ne prepoznavajo lastnega prebivališča itd. Besedni zaklad se zmanjšuje, iskanje besed je oteženo in upočasnjeno, bolnik zamenjuje zloge in besede ter ne sledi več pogovoru. Razpoloženje je pogosto depresivno, značilno je pomanjkanje volje, občasna nespečnost, nemir, tudi psihotičnost v smislu blodnjavosti in celo samomorilne težnje ali heteroagresivnost.
Kaj vprašamo, če sumimo, da ima bolnik Alzheimerjevo bolezen? Si zapomni manj kot včasih? Je manj sposoben skrbeti zase? Vse težje najde pravo besedo? Pogosteje kot včasih išče določene predmete, npr. ključe?
V Lancet Neurology je bil konec leta 2003 objavljen pregledni članek, ki obširno obravnava trenutni status in nove perspektive zdravljenja AB. Kot zdravila prvega izbora za zdravljenje blage do zmerno hude AB priporočajo zaviralce acetilholinesteraze. V Sloveniji so iz te skupine registrirani galantamin, rivastigmin in donepezil. Z zaviranjem acetilholinesteraze se poveča koncentracija acetilholina v sinaptični špranji in delovanje holinergičnega sistema, zelo pomembnega za spomin in učenje. Rivastigmin poleg acetilholinesteraze zavira tudi butirilholinesterazo in preko tega pozitivno vpliva na glia celice. Galantamin pa je alosterični modulator nikotinskih receptorjev, kar poveča njihovo občutljivost na acetilholin. Z alosterično modulacijo se poveča tudi sproščanje drugih živčnih prenašalcev, kar dodatno izboljša spoznavne sposobnosti in zmanjša vedenjske in psihične spremembe.
Z različnimi študijami so dokazali, da so ta zdravila učinkovita in koristna za bolnike z AB, ker ugodno vplivajo na njihove spoznavne sposobnosti, vsakodnevne dejavnosti in vedenje. Z napredovanjem bolezni zaradi nevrodegeneracije pa pride do škodljivega delovanja glutamata, ki pospeši smrt nevronov.
Za zdravljenje blage do zmerno hude AB imamo v Sloveniji na voljo naslednja zdravila: donepezil (zaviralec acetilholineseteraze), rivastigmin (zaviralec acetilholinesteraze in butirilholinesteraze) in galantamin (alosterični modulator nikotinskih receptorjev in zaviralec acetilholinesteraze).
Za zmerno hudo do hudo izraženo AB pa uporabljamo memantin, ki je antagonist NMDA (N-metil-D-aspartat) receptorjev.
V publikaciji CNS Drugs je bil leta 2004 objavljen članek, ki podaja priporočila za dolgoročno zdravljenje AB z zaviralci holinesteraz. Cilj je zdraviti vse bolnike z AB, ki imajo od zdravljenja koristi. Korist pa ni samo izboljšanje bolezenskega stanja, pač pa tudi upočasnitev napredovanja bolezni.
Poleg priporočil za uvajanje pa se pojavljajo tudi vprašanja, kdaj zaviralce holinesteraz ukiniti. Ugotavljam, da v praksi zdravila najverjetneje prehitro ukinjamo. Johanssen priporoča, da je z uvedeno terapijo, ki bolniku koristi, najbolje vztrajati čim dlje. Vsekakor je v napredovani fazi bolezni (ali že prej) primerno poskusiti z memantinom. Če po ukinitvi terapije ugotovimo znatno poslabšanje klinične slike, zdravilo ponovno uvedemo.
Po švedskih podatkih je na svetu trenutno 28 milijonov bolnikov z AB, kar povezujejo z letnimi stroški v višini 156 milijard dolarjev. Letos so izpeljali študijo, ki naj bi opredelila celotno finančno breme, ki ga ima bolezen na vse zdravstvene sisteme po svetu. Izračunavali so le direktne stroške, kot so hospitalizacije, zdravila, obiski zdravnikov na domu, diagnostika, zdravstvena in socialna nega. Znatni indirektni stroški, kot so čas, napor in finančna sredstva negovalcev (npr. partnerja, otrok, sosedov ipd) bi zneske še pomembno povečali. Seveda različno razvite države namenijo različne vsote denarja za diagnostiko, zdravljenje in nego teh bolnikov. V ZDA porabijo za direktne stroške približno 16.000 dolarjev na bolnika letno, v Evropi 8.500, v Aziji pa le 400 dolarjev na bolnika letno.
Študije so pokazale, da stroški zdravstvene oskrbe bolnikov z AB in njihovih negovalcev dramatično naraščajo z napredovanjem bolezni in s slabšanjem simptomov. Tudi število in dolžina hospitalizacij se povečajo s slabšanjem bolezni, slej ko prej je seveda nujna namestitev v dom (kar seveda pomeni dodatne stroške).
Večina bolnikov z AB pa živi doma in niso institucionalizirani. Negovalci so ponavadi bližnji sorodniki. Njihovo breme je ogromno, bodisi zaradi zmanjšane produktivnosti in izgubljenih delovnih dni, seveda pa tudi zaradi časa, ki ga vsak dan namenijo bližnjemu z AB. Za nego in varstvo porabijo povprečno 85 ur tedensko, poleg tega pa izgubijo 6 delovnih dni v pol leta.
V ZDA porabijo za AB preko 100 milijard dolarjev letno, torej gre za tretjo najdražjo bolezen (takoj za srčnimi boleznimi in rakom), nekateri drugi izračuni pa govorijo celo, da je AB dražja od vseh ostalih. Že če preložimo začetek bolezni za 5 let prihranimo ogromno denarja. Enomesečna odložitev sprejema v dom v ZDA pomeni prihranek 1 milijarde dolarjev na leto.
Na kakršen koli način seštevamo stroške in vpliv AB na družbo pridemo do izrazito visokih številk in hudih finančnih posledic. Razvite družbe se tega različno močno zavedajo, v ZDA imajo na primer negovalci bolnikov z demenco različne ugodnosti, kot so davčne olajšave ipd.
Marca 2005 se je Veliki Britaniji razplamtela razprava med Državno zdravstveno službo (National Health Service, NHS) na eni in združenji bolnikov ter svojcev pa tudi psihiatričnimi združenji, na drugi strani.
Neodvisna svetovalna agencija National Institute of Clinical Exellence (NICE) pri NHS je namreč na podlagi ekonomskih analiz izdala preliminarno mnenje o uporabi zdravil za AB. Postavili so predpostavko, da ta zdravila niso stroškovno učinkovita in je zato kritje stroškov zdravljenja s strani zavarovalnice neupravičeno.
Začela se je živahna javna razprava, ki še zdaleč ni končana, saj se je na stran bolnikov z AB in njihovih svojcev postavil celo minister za zdravstvo. Alzheimerjevo društvo na svoji spletni strani (http://www.alzheimers.org.uk) zagovarja uporabo zdravil za AB. Ocenjujejo, da so bili kriteriji za predpostavko NICE in za njihovo stroškovno analizo zdravil za AB pomanjkljivo določeni. Svojci bolnikov z AB so poudarili, da so spomini neprecenljivi, vsekakor pa vredni več kot 2,5 funta na dan... Vsekakor je razprava v Veliki Britaniji vredna pozornosti in spremljanja. Zakaj?
Hitro straranje populacije bo v nekaj desetletjih izrazito povečalo število bolnikov z AB. V ZDA bo v naslednjih 50 letih število dementnih naraslo iz sedanjih 5 milijonov na 16 milijonov!
V razvitih zahodnih državah so se zdravstvene oblasti pred časom začele spraševati o preživetju celotnega zdravstvenega sistema ob upoštevanju projekcij in napovedi naraščanja števila bolnikov z AB. Ocenjeni stroški za zdravstveno blagajno naj bi do leta 2010 narasli za 54 %. Taka epidemija AB bi zaradi porasta stroškov ogrozila stabilnost zdravstvenih proračunov držav. Zato strokovnjaki pozivajo, naj postane raziskovanje zgodnjega odkrivanja in zdravljenja AB ena najpomembnejših prioritet svetovne zdravstvene politike.
Medicinska znanost ve, da se začne bolezenski proces AB v možganih že 10 ali več let pred pojavom prvih simptomov. Če v naslednjih 5 letih (preden povojna generacija doseže starost 65 let) ne bomo našli načina, kako ustaviti ali še učinkoviteje upočasniti ta proces, bo verjetno prepozno, da bi katastrofo preprečili.
Strokovnjaki poudarjajo, da bodo le mnogo večja sredstva vložena v raziskave AB danes zmanjšala stroške v prihodnosti. Vsote denarja namenjene raziskavam AB so namreč izjemno majhne v primerjavi z velikimi sredstvi, ki jih dajejo države za nego, pomoč in varovanje bolnikov z AB. Več raziskav bi seveda pomenilo boljša zdravila, kar bi omogočalo večim bolnikom z demenco daljše samostojno in manj drago življenje doma. Vsekakor rešitev ni odtegovanje edinih zdravil, ki jih imamo na razpolago za lajšanje težav bolnikom z AB.
Morda je dovolj, da se na tem mestu z naše, manj globalne, slovenske perspektive zavemo predvsem tega, da AB ni potrebno pozdraviti, uspešnega zdravila verjetno še dolgo časa ne bo, že samo upočasnjevanje napredovanja bolezni pa je velik uspeh in lahko bistveno izboljša življenje bolnikom in njihovim svojcem, hkrati pa tudi zmanjša stroške zdravljenja in nege. Bolezen je treba torej pomislekom navkljub pravočasno in odločno - zdraviti!
Informacija na spletu ne more nadomestiti pogovora z zdravnikom!
Kopiranje in reproduciranje vsebin s teh spletnih strani je dovoljeno le po dogovoru z menoj.
Če na tej spletni strani ne najdete odgovorov na svoja vprašanja, lahko vsak dan POKLIČETE NA TELEFON 090 54 54 in poskusil vam bom svetovati osebno. Telefon je plačljiv! Iz omrežja Telekoma Slovenije je cena klica 2,19 €/minuto, cene iz drugih omrežij določajo njihovi operaterji. Če se ne oglasim takoj pokličite kasneje ali naslednji dan. V času praznikov in dopustov sem lahko odsoten, pokličite kasneje! Želim vam vse dobro, Iztok Lešer, dr. med., specialist psihiatrije |
MENTAL d.o.o., avtorske pravice pridržane
Izdelava spletnih strani - Spletna postajaIzdelava spletnih strani:
Spletna stran uporablja piškotke za boljše delovanje
Z brskanjem po naši spletni strani se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke, ki so namenjeni vaši boljši uporabniški izkušnji na naši spletni strani. Za lastne potrebe analitike uporabljamo Google Analytics, ki v ta namen namesti piškotke (izbriši GA piškotke). Več o piškotkih.