informacije
za vsakogar
Pokličite in svetoval vam bom osebno:
Telefon je plačljiv! Iz omrežja Telekoma Slovenije je cena klica 2,19 €/minuto, cene iz drugih omrežij določajo njihovi operaterji.
Nekaj odgovorov dr. Lešerja na vprašanja, ki ste jih zastavljali v zadnjih nekaj letih.
18.9.2011
V Zakonu o duševnem zdravju je opisan in opredeljen postopek, ki privede do hospitalizacije in zdravljenja bolezni brez bolnikovega soglasja. Celoten postopek vodi sodišče, ki zagotovi bolniku pravno varstvo in zaščito, da ne bi prihajalo do zlorab.
V praksi to na žalost dostikrat pomeni, da so bolniki dolgo časa, lahko tudi vse življenje, prepuščeni sami sebi, ker zaradi nekritičnosti do bolezni odklanjajo zdravljenje. Bolezen je tako lahko dolgo nezdravljena, bolnik in njegova družina trpita, vendar pa je to trpljenje po oceni zakonodajalca manjše zlo od tveganja, da bi bolniku neupravičeno odvzeli pravico do svobode in do odločanja o zdravljenju. V tej družbi imajo ljudje torej pravico biti bolni in odklanjati zdravljenje, dokler sebe ali drugih ne ogrožajo, oziroma ne povzročajo večje škode. Verjetno je prav, da je družba zaščitena, vendar imam do tega kot psihiater mešane občutke.
Ali ta odnos družbe izvira iz zgodovinskega strahu pred zlorabo psihiatrije? V zgodovini je bilo namreč v nekaterih državah mogoče človeka, ki ni bil všečen "vladajoči politični garnituri", onemogočiti s hospitalizacijo na psihiatriji in s pečatom duševnega bolnika.
Vprašanje, ki si ga lahko zastavimo je, ali so časi res še vedno enaki? Ali mora šele sodišče dovoliti zdravniku psihiatru, da zdravi, bolniku šele sodišče omogočiti, da dobi pomoč? Ko v bolnikovo družino udari psihoza, kje je tukaj svoboda? Družba bi se morala bati relapsov bolezni, ne pa zdravljenja in hospitalizacij. Hospitalizacija je marsikdaj edini način, da psihiatričnemu bolniku učinkovito in hitro pomagamo iz primeža bolezni. Ampak o tem lahko odloča le sodišče! Tako razmišljam. In naprej... Na enak način bi moralo sodišče po tej logiki odločati o marsičem drugem, na primer, ali sme noseča ženska piti alkohol, kaditi, uživati droge, saj s tem neposredno zastruplja otroka, ali sme človek, ki je spolno zlorabil otroka, po prestani kazni, še imeti kontakt z otroki, ali sme kirurg človeku, ki bo sicer umrl, odrezati na primer nogo, če se ta s tem sicer ne strinja najbolj, a ga svojci in zdravnik pregovorijo v operacijo, itd.
Tako zelo, kot se gleda pod prste psihiatriji, se ne nadzira nobene druge veje v medicini. Vtis je, da nismo obiskovali istih šol kot internisti, nevrologi, zdravniki družinske medicine. Kot da smo psihiatri potencialni kršitelji človekovih pravic, ki komaj čakamo, da bomo koga brez razloga zaprli v "norišnico" in potem eksperimentirali na njemu. Kot da nimamo enakih etičnih in moralnih načel, enakih človeških lastnost, kot ostali zdravniki.
Drug razlog za strah pred psihiatrijo, ki mi pade na pamet, je neznanje. Kritiki ne poznajo dovolj psihiatrije, njene teorije in prakse, niso bili dovolj časa priča psihiatričnemu delu, niso v resnici spoznali, kako poteka zdravljenje psihiatričnih motenj, včasih se zdi (brez zamere, če se motim!), kot da ti kritiki tudi sami morda bolehajo za katero od motenj, saj vidijo zarote, kjer jih ni.
Ti osvoboditelji nimajo resnične izkušnje življenja s psihiatričnim bolnikom (govorim o bolnikih s psihozo), saj bi sicer videli obdobja poslabšanj in obdobja, ko je bolnik v redu, videli bi povezavo med poslabšanjem bolezni in prenehanjem jemanja zdravil. Nikjer v medicini ni posledica prenehanja jemanja zdravil tako očitna in uničujoča kot pri zdravljenju psihoz. Svojci to vidijo, zato običajno razumejo, da bolniki potrebujejo red, mir, urejeno okolje, ki ga sami marsikdaj niso sposobni vzpostaviti, zato potrebujejo pomoč družbe in njenih institucij. Niti najbližji ne zmorejo vse življenje prenašati težav, ki jih psihoza prinese, čeprav imajo lahko bolnike neizmerno radi. Veliko svojcev ima za sabo desetletja poskusov, da bi pomagali svojim bolnim sorodnikom, zato dobro vedo, o čem govorim. Če te bolnike opazuješ v dobrem obdobju, lahko pomisliš, da so po krivici v psihiatrični obravnavi, nepravilno in nasilno zdravljeni z močnimi zdravili in brez pomisleka strpani v institucije, ki jim (seveda) ne nudijo take svobode, kakršno bi imeli doma. Ampak, ponavljam, ti zunanji opazovalci ne poznajo celotne zgodbe bolnika, niso bilo ob njem, ko je trdil, da sliši glas angela, ki ga kliče, naj skoči skozi okno, ali da čuti, kako ga sosed obseva z laserjem, niso tekali za njim, ko je gol bežal po gozdu pred vesoljci in demoni. Ti opazovalci ne poznajo ur, dni in let poskusov, upanja, razočaranj, menjavanja zdravil, iskanja zdravnikov, ponovljenih hospitalizacij, težav s šolanjem, iskanjem službe, vdajanjem pasivnosti (ki je sestavni del psihoze), niso preživeli let poskusov in truda, da bi ti bolniki ostali doma, se zdravili na svobodi in ohranili samostojnost. Vidijo jih samo ujete v psihiatrične bolnišnice in specialne zavode in začutijo potrebo, da bi jih reševali. Tako postanejo "rešitelji" bolnikov iz krempljev sistema in psihiatrije.
Skupina teh "rešiteljev" se je pred približno letom dni lotila osvobajanja domnevno ujetih psihiatričnih bolnikov iz bolnišnic in zavodov. Mislim, da je prav, da družba skrbi za neprivilegirane in pomaga nadzirati, da nikjer ne bi prihajalo do zlorab in kršitev pravic posameznikov. Tak nadzor je potreben v vsaki socialni in humani državi na vseh področjih. Vendar je omenjena skupina "rešiteljev" videla zlorabe, kjer jih ni bilo. Agresivnost njihovega pristopa ni bila usklajena z motom, da želijo pomagati. Iz ozadja je sevalo nezaupanje in vnaprejšnje obsojanje, odklanjanje znanstveno dokazanih dejstev, da medicina, tudi psihiatrija, koristi bolnikom, hkrati pa brezkompromisna zahteva, da se jim odprejo vrata vseh psihiatričnih bolnišnic in specialnih zavodov.
Kakšen stres pomeni prisotnost medijev in rompompom "rešiteljev" v okolju, kjer bivajo psihiatrični bolniki, je odveč govoriti, ljudje, ki jih poznajo in delajo z njimi, to dobro vedo.Skupina je namreč hodila od ene do druge ustanove in izsiljevala sodelovanje, ob tem je uporabljala medijski pritisk za izkrivljanje realnosti in agresivno propagando, s ciljem promocije lastnega projekta ter razvrednotenja in zanikanja dobronamernosti medicine, psihiatrije, institucij in posameznikov, ki skrbijo za te bolnike.
Nadaljni dogodki so pokazali, kakšna praznina se skriva za floskulami o osvobajanju, pokazali so nesposobnost te skupine, da pravilno in dosledno izpelje, česar se je lotila - deinstitucionalizacije in demarginalizacije teh bolnikov. Nekaj so jih namreč vzeli iz bolnišnic in zavodov, v katerih so bivali in kjer so bili po mnenju "rešiteljev" zatirani. No, in so jih "rešili", jih namestili v stanovanja, jim omogočili svobodo. Sliši se odlično! Toda, kakšna je bila ta svoboda? O nekaterih teh bolnikih vem malo več, saj jih zdravim. Bivali so v ljubljanski regiji, samostojno naj bi skrbeli zase, si kuhali, živeli neodvisno, vendar so že po nekaj mesecih živeli v neurejenih, slabo vzdrževanih stanovanjih, prepuščeni sami sebi. Asistenti, ki so skrbeli za njih, so jim sicer kupovali hrano, ki naj bi si jo sami kuhali, vendar so svojci ob obiskih našli umazanijo, nered, slabe higienske razmere, umazano perilo, okrog so hodili zanemarjeni, po ulicah Ljubljane so prosjačili denar za cigarete, alkohol in nezdravo hrano, niso se redno umivali... Ali ima človek po mnenju "rešiteljev" pravico, da se ne umiva, da je neredno, da je klošar, vse, samo da je svoboden? Seveda so bolnikom pomagali tudi pri želji, da zmanjšajo odmerke in prenehajo z zdravili, ki so jih imeli po mnenju medicinsko nepodkovanih "rešiteljev" veliko preveč. Skrb za zdravila so povsem prepustili bolnikom. Ne zavedajo se, da je nekritičnost do bolezni in pomanjkanje uvida do potrebe po rednem jemanju zdravil sestavni del psihoze. In ker niso imeli izkušenj s prejšnjimi poskusi prenehanja jemanja zdravil, verjetno niso pričakovali, kar se je zgodilo. Kmalu se je kar nekaj teh "rešenih" in "svobodnih" bolnikov v zelo slabem psihičnem in telesnem stanju znašlo znova hospitaliziranih v psihiatričnih bolnišnicah. In "rešitelji" so izginili, poniknili, kljub deklarirani skrbi za soljudi jih ni bilo več niti na obisk k tem bolnikom. Niti jih kasneje niso več vzeli na "svobodo", ampak so se znašli v istih zavodih, iz katerih jih je bilo treba pred nekaj meseci tako nujno rešiti (seveda v soju medijskih žarometov!). Kolikor vem je bil njihov argument, da pri občinah in centrih za socialno delo niso naleteli na dovolj (finančnega) razumevanja...!
Bolniki so pred "osvoboditvijo" v zavodih živeli človeka dostojno življenje. Morda ne popolnoma svobodno v najstrožjem smislu besede, vendar so bili urejeni, nepsihotični, dolga leta pred tem jim ni bilo treba v bolnišnico zaradi relapsa psihoze.
Kaj je torej večja svoboda? Živeti v zavodu, morda sicer z željo po večji svobodi (ki je v resnici želja po zdravju, po drugačni usodi, ne pa po rešitvi iz zavoda!), vendar nepsihotičen, torej svoboden od bolezni, ali živeti deklarirano svoboden, a psihotičen, v neurejenih razmerah in se nekajkrat letno znajti v psihiatrični bolnišnici? Bolniki imajo pravico poskusiti oba scenarija. Mi pa lahko imamo svoje mnenje. Trdim, da je kvaliteta življenja in življenjska doba "svobodnih" bolnikov krajša od tistih v zavodih. Seveda tudi zato, ker ni denarja, da bi bolnikom omogočili visok standard svobode. Družba mora narediti veliko več, kot so ponudili "enoletni rešitelji", veliko bolj dosledna mora biti pomoč ljudem, ki želijo zaživeti izven ustanov. Interes za te bolnike mora biti trajen, stalen, daljši, kot traja medijski interes in finančni prilivi.
Vtis, ki je seveda lahko napačen, je bil, da je bilo "reševanje" psihiatričnih bolnikov del začasnega projekta nekaj študentk, njihovih profesorjev in nekaterih nevladnih organizacij, ki so iz neumnih in z mediji ustrahovanih ministrstev prejele finančna sredstva. O teh "rešiteljih" lahko na podlagi povedanega mislimo marsikaj, kar je morda do posameznikov krivično, saj so bili morebiti tudi sami izmanipulirani v projekt, vendar se res niso dovolj izkazali. Upam, da jim bo v prihodnje uspelo bolje, saj si naši bolniki zaslužijo več laične in strokovne opore. Seveda imajo "rešitelji" verjetno svojo interpretacijo dogajanja, ki se zagotovo razlikuje od mojega mnenja. Te pravice jim nihče ne jemlje. Brez mojega ugovora pa zaradi pomanjkanja strokovnih in človeških izkušenj psihiatriji ne bodo pripisovali kršenja pravic bolnikov.
Svoboda brez meja je iluzija, nobena država, nobena družbena ureditev je ne pozna. Vzgajajte otroka od rojstva brez omejitev in vnaprej dogovorjenih pravil ter posledic - zrasel bo v nebogljeno, trpeče, za življenje nesposobno bitje.
Takole se torej jezim na ljudi, ki brez osnove obtožujejo in sodijo ter kritizirajo delo drugih, sami pa so brez znanja, brez praktičnih izkušenj in brez predlogov alternativnih pristopov, ki bi bili etično, moralno in še kako drugače (npr. finančno!) vzdržni. Trdim, da je lahko marsikateri delavec v medicini in v psihiatriji (seveda ne vsi!) vzor tem "osvoboditeljem", saj vztraja in je tem bolnikom na razpolago, ne dvigne rok, ko stvari postanejo neprijetne in se nehajo objavljati v medijih, ohrani odnos tudi po tem, ko mu kdaj ne uspe... Vztrajanje v dobrem odnosu z bolnikom, ne glede na okoliščine, je pomembna lastnost dobrega terapevta, dobrega človeka. Če bolnika kratek čas uporabljaš (skoraj sem napisal "zlorabljaš"!) za pridobitev medijske pozornosti, za finančne in druge interese "projektov", potem pa na te pomoči potrebne ljudi pozabiš, se obrneš stran in greš neprizadeto naprej, kažeš svojo osebnostno in čustveno siromašnost in nezrelost. In krutost!
Ko se bodo kritiki psihiatrije ponudili, da bi pomagali psihotičnim, ki živijo doma (svobodni!), da bodo ob njih, ko jih bodo napadale halucinacije in bodo prepričani, da jih hoče nekdo ubiti, ko bodo z njimi živeli (svobodno!) vsaj nekaj tednov, ko bodo prevzeli odgovornost za dobrobit takega človeka v dobrem in slabem, takrat jih bom lahko začel spoštovati.
Dokler pa iz ustanov jemljejo urejene bolnike, jih dražijo z navidezno svobodo, uporabijo za lastne interese, potem pa, ko so najbolj potrebni pomoči, pustijo na cedilu, vsaj po mojem mnenju ne zaslužijo nobene pozornosti, ne medijske in ne politične.Kaj lahko naredim? Naredimo? Ne veliko. Po dolgih letih dela z bolniki in njihovimi svojci lahko naredim eno: mirno lahko gledam v oči vsakomur, po najboljših močeh sem skušal biti tam za vsakega, ko me je potreboval.
Za svoje dobro strokovno delo in nudenje pomoči bližnjim ne potrebujem medijev. Potrjujem se v vsaki interakciji s sočlovekom. Iz tega se učim. Hvala vsakomur. Tudi tistim, katerih dejanja mi niso všeč.
Iztok Lešer, dr.med., specialist psihiatrije
Informacija na spletu ne more nadomestiti pogovora z zdravnikom!
Kopiranje in reproduciranje vsebin s teh spletnih strani je dovoljeno le po dogovoru z menoj.
Če na tej spletni strani ne najdete odgovorov na svoja vprašanja, lahko vsak dan POKLIČETE NA TELEFON 090 54 54 in poskusil vam bom svetovati osebno. Telefon je plačljiv! Iz omrežja Telekoma Slovenije je cena klica 2,19 €/minuto, cene iz drugih omrežij določajo njihovi operaterji. Če se ne oglasim takoj pokličite kasneje ali naslednji dan. V času praznikov in dopustov sem lahko odsoten, pokličite kasneje! Želim vam vse dobro, Iztok Lešer, dr. med., specialist psihiatrije |
MENTAL d.o.o., avtorske pravice pridržane
Izdelava spletnih strani - Spletna postajaIzdelava spletnih strani:
Spletna stran uporablja piškotke za boljše delovanje
Z brskanjem po naši spletni strani se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke, ki so namenjeni vaši boljši uporabniški izkušnji na naši spletni strani. Za lastne potrebe analitike uporabljamo Google Analytics, ki v ta namen namesti piškotke (izbriši GA piškotke). Več o piškotkih.