Duševna motnja je oznaka za bolezni, ki so jim skupne različne kombinacije bolezensko spremenjenega mišljenja, čustvovanja, zaznavanja, motenega obnašanja (vedenja), in prizadetosti spoznavanja ter spomina. Zaradi teh simptomov je bolnik prizadet, njegovo funkcioniranje je slabše, manj učinkovito rešuje vsakdanje probleme.

Bolj verjetno je, da bo zaradi te motnje pri bolniku prišlo do posledic, kot so: telesne posledice ali poškodbe, izguba svobode (npr. hospitalizacija brez soglasja), smrt (npr. zaradi samomora) ali splošno zmanjšanje sposobnosti in učinkovitosti.

Duševne motnje so manifestacije bolezensko spremenjenih vedenjskih, psiholoških ali bioloških funkcij posameznika.

Duševne motnje diagnosticira zdravnik – psihiater po dveh uveljavljenih klasifikacijskih sistemih. V Evropi je to Mednarodna klasifikacij bolezni (skrajšano ICD-10), v ZDA pa Diagnostični in statistični priročnik duševnih motenj (DSM-IV).

Drugi izrazi za duševne motnje so: duševne bolezni, psihiatrične motnje, mentalne motnje itd. Izraz »norost« se ne uporablja v psihiatriji temveč pogovorno in ga povezujejo s predsodki in neznanjem.

Med duševne motnje ne uvrščamo deviantnega vedenja, kjer gre v bistvu za konflikt med posameznikom in družbo.

Nekaj organizacij in posameznikov tudi duševne manjrazvitosti (ali mentalne retardacije) ne uvršča med duševne motnje. Z duševno manjrazvitostjo se namreč otrok rodi - zanjo je značilno pomembno slabše intelektualno funkcioniranje vse življenje, duševna motnja pa lahko nastane pri komerkoli v kateremkoli obdobju življenja. Psihiatrija pa kljub temu klasificira duševno manjrazvitost kot eno izmed diagnoz v ICD-10 in DSM-IV.

V naših tekstih vsebinsko ni razlike med izrazoma "duševna bolezen" in "duševna motnja" – če govorimo o motnji, mislimo tudi bolezen in obratno. Duševne bolezni so namreč v zadnjih klasifikacijah preimenovali v motnje, vendar oba izraza uporabljamo v istem smislu.

Motnja torej po mojem mnenju ni nekaj blažjega od bolezni, nekaj, kar bo minilo tudi, če je ne zdravimo. Motnja in bolezen imata v mojih razlagah (pa tudi v večini psihiatričnih učbenikov) isti pomen.

Poznamo veliko duševnih motenj. Nekaj jih naštevamo:

• Depresija
• Shizofrenija
• Blodnjava motnja
• Bipolarna motnja razpoloženja
• Panična motnja
• Generalizirana anksiozna motnja
• Obsesivno kompulzivna motnja
• Različne bolezni odvisnosti (npr. od alkohola, sedativov in hipnotikov, opiatov, kanabinoidov itd.)
• Demenca.

Natančnejše opise motenj najdete na posameznih podstraneh.

Potek duševnih motenj

Duševna motnja pri različnih ljudeh poteka različno – ene prizadene malo druge pa hudo. Bolniki imajo lahko trajno hude simptome bolezni, lahko jih dobivajo epizodično vsakih nekaj mesecev ali pa le nekajkrat v življenju.

Le redki zbolijo samo enkrat in se bolezen nikoli ne povrne.

Najboljša obramba pred poslabšanji bolezni je urejeno življenje, stabilni odnosi, pomembna je podpora bližnjih, tudi redno jemanje zdravil preprečuje poslabšanja. Celo pri isti osebi se simptomi spreminjajo s časom– od močno izražene bolezni do popolne remisije (odsotnosti) simptomov in nazaj. Bolnik, včasih pa tudi njegovi bližnji ne razumejo, da odsotnost simptomov še ne pomeni, da je bolezen pozdravljena.

Duševne motnje pogosto potekajo v epizodah, poslabšanja lahko sprožijo stresni dogodki in drugi dejavniki. Če se bolezen poslabša po obdobju dobrega počutja in odsotnosti simptomov, to ne pomeni, da je imel bolnik prešibko voljo in premalo samokontrole – tak je naravni potek bolezni, bolnik z voljo ne more bistveno vplivati na simptome. Pravilno zdravljenje lahko pomaga stabilizirati potek bolezni in zredčiti epizode poslabšanja ter zmanša izraženost simptomov v obdobjih poslabšanja.

Pogostost

Po nekaterih podatkih ima vsako leto 23% prebivalcev razvitih držav pomembno duševno motnjo, vendar ima le polovica njih tako hude simptome, da motijo nvsakdanje funkcioniranje. Približno 10% otrok, mlajših od 18 let ima resne čustvene motnje, ki lahko kasneje povsem izginejo in odrasli nima več težav, vendar se običajno pri teh otrocih v odrasli dobi bolj verjetno začne resna duševna bolezen.

Diagnostika

Diagnostika duševnih motenj je zapleten in kompleksen proces, ki zahteva spretnost izkušenega zdravnika specialista psihiatrije. Diagnoza je sicer subjektivna, vendar vse bolj sloni na dokazih in znanstvenih dognanjih zadnjih desetletij. Za ustrezno diagnozo mora zdravnik natančno in skrbno izvedeti čim več o bolnikovi preteklosti, primarni in sekundarni družini, boleznih pri sorodnikih, dosedanjih boleznih in poškodbah, poteku duševne motnje in trenutnih simptomih, ki jih bolnik ima.

Zdravljenje

Duševne motnje zdravimo s psihiatričnimi zdravili in psihoterapijo, s prilagajanjem in spreminjanjem življenjskih okoliščin, urejanjem odnosov s pomembnimi osebami, s podporo bolniku in njegovim bližnjim, z edukacijo o bolezni in zdravljenju itd.

Najpogosteje in najučinkoviteje zdravimo s kombinacijo vsega naštetega.

Bolniki značilno iščejo pomoč dokaj pozno – šele, ko jim simptomi pomembno onemogočajo funkcioniranje in življenje.

Vendar bi zgodnje zdravljenje v fazi, ko so simptomi še blagi ali zmerno izraženi, privedlo do bolj ugodnega poteka in izida bolezni.